DL: Portret tedna - Katica Adlešič

18.5.2017 | 14:50

Tisti, ki poznajo Katico Adlešič iz Adlešičev, se ne spomnijo, da bi jo kdaj videli žalostno. Vedno je dobre volje in četudi bo jeseni stara 83 let, je polna energije, zagnanosti. In ima še zelo dober spomin, saj ji je še vedno pred očmi, kako so otroci skupaj s staro mamo ob večerih peli okrog peči. Sedem jih je bilo pri Gotnarovih, kot se je reklo po domače, Katica pa je bila peta in najmlajša od sester.

A kmalu je Katica pela tudi v pevskih zborih v Črnomlju, kamor je hodila v šolo in službo, in v domačih Adlešičih. Kar 16 pevovodij je zamenjala in od vsakega se je nekaj naučila. Sicer pa je adlešiško okolje takšno, da bi bilo čudno, če ne bi vse vrvelo od petja, plesanja, igranja na tamburice. »Bili smo samouki. Učili smo se drug od drugega,« pravi, ko si pred oči prikliče mlada leta. Ne le pela in plesala, tudi za tamburico je poprijela, če je bilo potrebno. In igrala v gledališki skupini. Skratka, bila je povsod, kjer se je bodisi v Črnomlju ali Adlešičih kaj dogajalo.

Vedno ji je bilo veliko do tega, da bi se ohranili ljudski običaji, da ne bi šle v pozabo lepe stare pesmi. Na srečo se je tudi po njeni zaslugi ohranilo marsikaj tudi na trakovih. Tako na primer v arhivu ljubljanskega Glasbenonarodopisnega inštituta hranijo posnetke ljudskih pevk iz Adlešičev, na katerih je že od leta 1956 mogoče prepoznati tudi Katičin glas. Dolga leta je vodila pevsko skupino Kresnice predice. Veliko pa ji je tudi do tega, da se ne bi pozabilo vse, kar je na adlešiškem koncu povezano z etnologijo. Še vedno seje lan, prede, včasih je tudi tkala na statve, česar pa ne počne več.

Zaradi vsega tega so si mnogokrat zapisovalci vsega, kar je povezano z ljudskim izročilom, pri Katici kar podajali kljuko. Kajti Adlešičeva zna splesti pristne vezi z vsemi, tako z domačini kot s tistimi, ki so prišli v vas po gradivo ali so preživeli v Adlešičih nekaj let. Tako sta na primer pri njej vedno naletela na topel sprejem in odprte roke nekdanji adlešiški učitelj Božo Račič-Kume ter pevovodja in učitelj Miha Vahen. Rada sta se vračala v Adlešiče, še danes pa prihajajo k njej njuni otroci in vnuki.

Tudi po zaslugi Gotnarove Katice so Adlešiči prepoznavni po pevski, etnološki in kulinarični tradiciji. S prostovoljnim ljubiteljskim delom je pustila v kraju pečat, naslednjim rodovom pa bogato dediščino. Za svoje delo je prejela že vrsto priznanj, ob včerajšnjem slovenskem kulturnem prazniku pa je dobila še Župančičevo plaketo za življenjsko delo, ki je najvišje črnomaljsko priznanje za delo na kulturnem področju.

»Bila sem presenečena, ko sem izvedela, da bom prejela Župančičevo plaketo. Priznam, da mi to priznanje veliko pomeni, vendar pa se mi zdi, da sem že prestara za priznanja in da bi jih morali dobivati mladi,« razmišlja Adlešičeva. Pa saj je tudi ona mlada. Po srcu, po nazorih in po neizmerni energiji. Pokaže na drva, zložena okrog hiše, ki jih je toliko, kot da se bo zima šele začela, ne pa da gre že proti koncu. »Vse sem sama nasekala,« pravi in zakrili z rokami, kot bi želela pokazati, koliko moči se še skriva v njej.

Članek je bil objavljen v 6. številki Dolenjskega lista 9. februarja 2017

M. Bezek-Jakše