DL: Grozljivi N'tokov Samoumevni svet

17.5.2017 | 11:25

Miha Blažič N'toko (desno) je v pogovoru z Mirkom Vorkapićem in Vesno Kelbl stvari, ki jih obravnava v knjigi, prenesel tudi v zaradi sorazmerne gospodarske uspešnosti in višjega standarda specifično novomeško okolje. (Foto I. Vidmar)

Glasbenik, raper, bloger, kolumnist in marsikdaj tudi migrant Miha Blažič N'toko je pred kratkim pri Mladinski knjigi izdal tudi svoj knjižni prvenec Samoumevni svet, s katerim je postavil ogledalo naši družbi, sodobnemu svetu, sodobni mladini in nam vsem.

Knjigo, katere del so tudi nekatere v Mladini objavljene kolumne, je razdelil na devet poglavij oziroma devet pogledov. Čeprav je rojen leta 1980 v Novem mestu, pa življenjske izkušnje s socializmom nima, ni odraščal v nekem drugem sistemu, saj je otroštvo preživel v ZDA in se je s starši v domovino vrnil že v času tranzicije, a dovolj zgodaj, da je lahko spremljal silovite spremembe vrednot, ki jih v četrt stoletja doživlja slovenska družba, v kateri se je človekov pogled od kolektivnega usmeril k samemu sebi kot posamezniku. Če je bila nekoč vrednota imeti redno službo, zgraditi hišo in imeti otroke, je danes, kot temu pravi Blažič, romantični ideal postala ideja svobodnega "enterpreneurja", podjetnika, kakršnega mladim postavljajo za zgled.

"Večidel so takšne vrednote zgolj odsev razmer, v katerih mladi že zdaj živijo. Velik odstotek ljudi, starih od 20 do 35 let, dela prekarno, si deli sobe v podnajemniških stanovanjih, ne načrtuje družin in ne jemlje posojil, denar pa uporablja za gradnjo pozitivne samopodobe – vlaga v osebne projekte, hodi na tečaje, skrbi za telo in veliko potuje ... Pri zaposlovanju mladih se je uveljavil povsem nov, pravemu kapitalizmu prilagojen model, za katerega je potrebna tudi osebna preobrazba. Tradicionalni delavec je šefu podaril osem ur na dan in v zameno dobil stabilno eksistenco. Vloge so bile jasno določene. Tega delavca pa vse bolj zamenjuje prekarni delavec – nekdo, ki se stabilni eksistenci odpove, da bi postal bolj zaposljiv. Pri tem se seveda pretvarja, da je svobodnejši, v očeh gospodarstva pa je predvsem cenejši, saj je od podjetij nase prevzel breme davkov in prispevkov za socialno varnost, ne hodi na dopust in ne jemlje bolniške ... " razmišlja N'toko in bralcu ponudi direktorico, ki delavki študentki zaskrbljeno reče: "Ali ti lahko za prejšnji mesec plačam malo kasneje? Jutri potujem v New York in sem čisto brez denarja, sploh ne vem, kako bom shajala ... Hvala, zlata si!" Doda še primerjavo med generacijami – pripadnika generacije X od pripadnika generacije Y ločiš po tem, da ima prvi za profilno sliko svojega dojenčka, drugi pa svoj selfie. Po desetletju dela na sebi človek pač nima pokazati drugega kot samega sebe. Zato imajo eni lepe hiše in vikende, drugi pa lepe profile na Facebooku.

Na podoben način N'toko obračunava tudi s skrajno slabo sliko, ki jo ima Slovenec do preostalih Slovencev. "Gre za avtorasizem – vsi preostali Slovenci so slovenceljni, razen mene, ki pa ne morem nič, ker sem obdan s samimi butlji. Na eni strani imamo totalen prezir do enega dela prebivalstva in poveličevanje drugega oziroma sebe. Za neki liberalni medij so tako za vse slabo krive harmonike. Ali bi res bila ta država lepša, če bi bili mi vsi cinični Ljubljančani iz propadlih drugorazrednih bendov, za katere so vsi ostali debilni in neizobraženi. Vendar niso problem delavci, niso problem ljudje, ki nočejo požreti vsega dreka. A liberalne inštitucije ne delajo drugega, kot da se norčujejo iz teh ljudi," je na predstavitvi svoje knjige v Novem mestu v pogovoru z Mirkom Vorkapićem in Vesno Kelbl z nemalo grenkobe v sebi dejal N'toko in dodal: "Bistveno lažje je ponuditi odgovor desnici, pokazati na krivca, na neki tuj element, in reči, da se je treba opreti na klene narodove korenine, se očistiti in se potem kot narod dvigniti. Levici ni tako enostavno ponuditi odgovora, ker ta pač ni tako enostaven."

Miha Blažič večinoma ne presoja neposredno, kaj je prav in kaj ne, ampak to na svojstven način pove zelo nazorno zgolj z opisom. Da je s tem, kar se nam največkrat ne zdi nič nenavadnega, posebnega in niti ne spornega, nekaj hudo narobe, bralec ugotovi sam. Njegove misli so globoke in modre, kar nizajo se, kdor bi si jih rad izpisal, ima ogromno dela.

V Samoumevnem svetu N'toko bralca sili k razmišljanju, k ponovnemu razmisleku o na videz samoumevnih stvareh, ki pa morda le niso take, kot se zdijo. Govori o času za revolucijo in razrednem boju in še marsičem, kar bi nas moralo strezniti. Najbrž tisti, ki ne berejo knjig, N'tokove pripovedi ne bodo razumeli, a ti tako in tako knjige ne bodo prebrali.

Članek je bil objavljen v 4. številki Dolenjskega lista 26. januarja 2017

Igor Vidmar