DL: Portret tedna - Andrej Pelko

27.3.2017 | 13:10

Andrej Pelko je tekač na dolge proge. Ne dobesedno. Česar se loti, počne dolgo časa. Ko je dobil prvo Krkino štipendijo, je imela ta pomembna novomeška tovarna osem zaposlenih in tri štipendiste. Doštudiral je kemijo in bil potem vse do upokojitve zaposlen v Krki, ki ji je ostal zvest tudi kot upokojenec. Prihodnje leto si bo naprtil osmi križ, kar je po njegovem dovolj, da lahko po polnih petinštiridesetih letih zapustil Krkin pevski zbor.

»Ko smo pred dobrimi petinštiridesetimi leti na pobudo tedanjega generalnega direktorja Borisa Andrijaniča ustanovili pevski zbor, smo peli ruske – Katjušo, Kalinko in podobne, ki so bile takrat priljubljene, pa priredbe Radovana Gobca, ki nas je tedaj vodil,« se začetkov Krkinega pevskega zbora in svojega prepevanja v njem spominja Andrej Pelko, ki je dve leti po ustanovitvi prevzel organizacijsko vodenje zbora in bil njegov predsednik kar dvaindvajset let. Kaj vse je pel v tem času! »Veliko sveta sem videl z zborom. Kamor koli smo prišli, smo tam zapeli eno njihovo – od belokranjskih, švedskih in korejskih pa do norveške himne. Tudi cerkvene smo peli. Ob 500-letnici Kapitlja smo odpeli celo mašo,« se desetletij prepevanja spominja Andrej Pelko.

Veselje do petja je dobil pri tabornikih in tisto taborniško prepevanje je podoživljal ves čas, ko je pel pri zboru. Taborniki so druga pomembna stvar, ki se mu je zgodila v življenju. Bil je v skupini mladih, ki je na pobudo dolgoletnega urednika Dolenjskega lista Toneta Gošnika ustanovila taborniško organizacijo v Novem mestu, nekaj časa je bil podpredsednik Zveze tabornikov Slovenije in urednik slovenskega dela jugoslovanskega taborniškega časopisa Mi mladi. Taborniki so mu dali organizacijske veščine, pa še svojo bodočo ženo Jeleno je našel pri njih. Taborniško obdobje se je končalo leta 1963 z odhodom v vojsko, rojstvom prvega od treh sinov, Stojana, in zaposlitvijo v Krki.

V Krko je prišel v času, ko so se vse svetovne farmacevtske multinacionalke začenjale ukvarjati s proizvodnjo kozmetike, ki so jo štiri desetletja kasneje ukinile. Tudi Krka je sledila tej modi. Andrej je najprej delal na razvoju, kasneje pa je bil  dvajset let vodja proizvodnje kozmetike. Bil je priča silovitega napredka tehnologije, ki mu je prispeval tudi sam. Bil je med ustanovitelji jugoslovanskega komiteja za aerosole in je ves čas dejavno sodeloval v njegovi kozmetični sekciji. O tem, kako strokovno močan je bil na tem področju, govori tudi podatek o predavanju o aerosolih, ki ga je imel v sedemdesetih letih na znameniti moskovski univerzi Lomonosov, kjer je predaval v ruščini. Upokojil se je leta 2005.

Da se je praktično vse življenje posvečal tudi kulturi, je nekako logično – njegova rojstna hiša je Prosvetni dom (kasneje Dom kulture in danes Anton Podbevšek Teater), kjer je imel nekoč kasneje, ko je bil predsednik novomeške zveze kulturnih organizacij, tudi pisarno. Ko se je upokojil, je našel čas za stvari, za katere prej ni bilo prostora v dnevnem urniku. Ponosen je na kivije z domačega vrta in svoj jabolčni kis. Čeprav je Novomeščan, nima vinograda in ne vikenda na Krku pa tudi smuča ne, pač pa redno obiskuje Dolenjski muzej, že deset let je abonent ljubljanske Drame, dela intervjuje s starimi krkaši za Krkin časopis Utrip ... Vsega je preveč za en portret. Morda bi moral napisati knjigo, roman z zgodbo svojega očeta pa z ženino in svojo ter zgodbami svojih sinov. Bi se dobro bralo.

Članek je bil objavljen v 51. številki Dolenjskega lista 22. decembra 2016

Igor Vidmar