DL: Iz reke rešil moškega - Še enkrat bi skočil, če bi bilo treba

26.3.2017 | 18:50

Mladen Grgić z mamo Luco in očetom Dankom (Foto: J. A.)

Na podelitvi se je Mladen (na fotograji desni z odlikovanjem v roki) spet srečal z
moškima, ki sta mu pomagala utapljajočega se moškega obdržati nad vodo. (Foto: PU
Ljubljana)

Priznanje, ki mu zelo veliko pomeni. (Foto: J. A.)

Policija enkrat letno podeljuje posebna priznanja za hrabra dejanja policistov in občanov. Tako so prejšnji teden podelili 34 medalj za požrtvovalnost in hrabrost, ki jih je iz rok generalnega direktorja policije Marjana Fanka in državnega sekretarja na ministrstvu za notranje zadeve Boštjana Šefica prejelo 24 policistov in 10 občanov. Tam je bil tudi Mladenko Grgić iz Gabrja pri Soteski, ki je konec maja rešil utapljajočega se moškega iz Ljubljanice.

»Zelo sem bil ponosen, ko sem prejemal to priznanje. Končno lahko rečem, da sem nekaj dobrega naredil v življenju, saj se ne morem pohvaliti z veliko dobrimi stvarmi. To je povečalo mojo samozavest,« je nekaj dni po prejemu tega priznanja priznal Grgić, ki ga prijatelji klicejo Mladen. S staršema, ki sta se pred desetletji v Slovenijo preselila iz Jajca v Bosni in Hercegovini, živi v Gabrju pri Soteski, pogosto je pri prijateljih v Ljubljani in tako je bilo tudi 28. maja letos, na dan, ki ga nikoli ne bo pozabil.

SKOČIL V LJUBLJANICO

V enem od lokalov ob Ljubljanici so gledali tekmo, on je šel mimo in na ulici srečal znanca. »Govorila sva o nogometu in takrat sem slišal, da je nekdo skočil v reko. Znanec mi je še rekel: »Glej, ko je res skočil!« Očitno je ta moški že prej govoril, da bo ta naredil. Najprej je bilo zanimivo; kot ostali, sem tudi jaz gledal v vodo. Nekateri so mu govorili, kje naj gre ven iz vode. Možakar je plaval, potem pa je bilo očitno, da je omagal, začel je plavati mrtvaka na trebuhu. Dvakrat je še dvignil glavo, da je vdihnil, v tretje komaj. Nisem več razmišljal, koliko je ura, kako mrzla je reka, v glavi sem imel samo še misel, da je človek v življenjski nevarnosti in mu moram pomagati.«

Slekel se je skoraj čisto do golega (na sebi je imel le spodnjo majico) in skočil čez ograjo. Ko je priplaval do 32-letnika, je bil ta že v nezavesti, kar je bilo dobro le zaradi tega, ker se ga ni oklepal ali ga grabil.

150 LJUDI OPAZOVALO PREDSTAVO

»Voda je bila zelo mrzla in deroča, ker je bilo maja veliko padavin. Nisem vedel, kje bi lahko prišel ven, ker sem povsod videl le beton. Kakšnih 100 metrov nižje sem opazil pomol za ladje, a vedel sem, da bom do tja težko priplaval. Moj cilj je bil, da moškega obdržim na gladini do prihoda gasilcev oziroma reševalcev.«

Mladen je vso svojo mladost preživel v Krki, ki teče mimo njegovega doma. »V vodi sem bil več kot na kopnem in čutil sem se sposobnega, da človeka rešim iz vode.« Za hip se mu je zazdelo, da se je precenil. »Moški je bil kakšnih 15 kilogramov težji od mene, na gladini sem moral držati mrtvo težo in začelo mi je zmanjkovati moči,« opisuje. Za trenutek ga je spustil, da je sam zajel sapo in v tistem ga je skorajda izgubil, ker je začel toniti. Komaj ga je potegnil spet ven.

»Za ograjo ob Ljubljanici se je nabralo kakšnih 150 ljudi, ki so opazovali, kaj se dogaja v vodi, nihče pa ni nič naredil, pa četudi so videli, da ne zmorem več. Ne bom ponovil tistih kletvic, ki sem jih tedaj izrekel, ampak priznam, da sem zelo grdo preklinjal in se drl, naj hudiča že pride kdo pomagat, da v roki ne držim mačka. Potem sta prišla dva moška, eden je skočil, drugi je v vodo prišel po lestvi,« pove Grgić, ki ju je takrat videl prvič, naslednjič pa so se srečali na podelitvi medalj, šlo je za Ljubljančana Simona Cerkvenika in Damirja Kobaševića.

PODHLAJEN TUDI REŠITELJ

»Zdelo se mi je, da gasilcev in reševalcev zelo dolgo ni bilo. Ko so prišli, so moškega, ki je skočil v Ljubljanico, takoj začeli oživljati. Do podelitve sploh nisem vedel, ali je preživel, zdaj pa sem izvedel, da je. Nikoli se nisva več srečala. Tudi mene so odpeljali v bolnico, ker sem bil podhlajen. Naslednji dan sem šel lahko domov.«

Sprva je bil razočaran, ko je ugotovil, kako malo ljudi je pripravljenih neznanca rešiti iz vode, potem pa se je o tem pogovarjal s prijateljico, ki mu je rekla, da ona tega ni sposobna narediti. »Malo sem se zamislil in prišel do spoznanja, da verjetno res ni veliko ljudi, ki znajo tako dobro plavati, da so sposobni rešiti nekoga, ki se utaplja. No, če govorim zase, potem lahko rečem le to, da bi še enkrat naredil enako. Ko gre za življenje, tehtanje ne pride v poštev, tu ne gre za denar ali medalje. Upam, da se najde kdo, ki mi bo pomagal, če se enkrat jaz znajdem v življenjski nevarnosti,« pristavi.

Članek je bil objavljen v 52. številki Dolenjskega lista 29. decembra 2016

Janja Ambrožič