DL: Eva Gorenc v finalu talentov

25.3.2017 | 17:00

Nastop v finalu je osupnil marsikaterega gledalca. (Foto: Pop TV)

Eva z domačim psom Bakom, pasme ruski črni terier (Foto: osebni arhiv)

Priprave na nastop vključujejo tudi urejanje pričeske in ličenje. (Foto: Pop TV)

The Plut family v zadnjem obdobju veliko nastopajo. (Foto: Pop TV)

Zaključila se je šesta sezona šova Slovenija ima talent. V velikem finalu smo imeli Dolenjci in Belokranjci tudi dva svoja favorita – Evo Gorenc z Vrha pri Šentjerneju in The Plut family iz Ručetne vasi pri Črnomlju. Nobeden od njiju sicer ni zmagal, a so vsi naši tekmovalci pokazali, da premorejo veliko talenta in da so si zaslužili stati na finalnem odru.

Družino Plut smo v Dolenjskem listu že predstavili, o Evi Gorenc pa še nismo pisali.

OSTALA BREZ GLASU

Kdor je 23-letno Evo spremljal po televiziji, je lahko ugotovil, da ima svetlolasa pevka izjemen glas, pa tudi njene interpretacije so bile za poslušalce še kako impresivne, pa naj je šlo za opero ali pop. Strokovna komisija ji je na koncu rekla, da je v finalni oddaji pokazala veliko čustev in da je bila čarobna. Se popolnoma strinjamo.

»Večina ne ve, da sem v finalu ves čas trepetala, ali bom sploh lahko pela, ker sem imela ravno takrat virusno vnetje glasilk, kar po domače pomeni, da sem bila hripava. Med nastopom je bilo vse v redu, a ko sem stopila z odra, sem bila spet brez glasu. Nekaj dni prej je bilo kar napornih, grgrala sem žajbelj, nisem hodila ven na mraz in ves čas upala, da se bo v ključnem trenutku pojavil glas,« opiše svojo izkušnjo, ob tem pa pove, da treme sploh ni imela.

ZAČELA S KLAVIRJEM

Eva je z glasbo povezana že od osnovnošolskih let. Šest let je igrala klavir, zdaj pa se šesto leto uči solo petja pri pevki Ireni Yebuah Tiran na Glasbeni šoli Marjana Kozine v Novem mestu, ona jo je tudi pripravljala na nastope v šovu.

»Moram priznati, da mi je prav Irena predlagala, da se prijavim, rekla je, naj poskusim,« pojasni Eva in poudari, da jo mentorica ves čas spodbuja, vedno pa končne odločitve prepusti njej.

»Izražam se na svoj način. Cenim pa to, da me je Irena velikokrat vzela s sabo na predstave in od nje sem se naučila, da ni pomemben le tehnični vidik nastopa, ampak da moram publiki dati nekaj več, pokazati moram, kaj čutim,« svoje nastope opisuje nasmejana Dolenjka.

Ko je končala nižjo glasbeno šolo, se nekaj let ni pretirano ukvarjala z glasbo, potem pa je peti začela kar v domači kopalnici. »Tam je dobra akustika, in ker nima oken, sem mislila, da me nihče ne sliši.« Če je že niso slišali sosedi, so jo pa njeni domači in starša sta jo takoj nagovorila, da se je vpisala na solo petje.

RADA IMA VSE ZVRSTI

Njena velika želja je, da bi petje postalo njen poklic. »Pri vsakem delu se moraš truditi, a petje mi je v užitek in prav zato bi rada postala profesionalna pevka.« Ker so ji blizu različne zvrsti glasbe, še posebej rada ima opero, jazz in muzikale, se ne želi omejiti samo na eno.

Nastop v šovu Slovenija ima talent ji je zagotovo prinesel prepoznavnost, saj prej niti Šentjernejčani niso vedeli, kako dobro poje, in tako jo v zadnjem obdobju pogosto vabijo na nastope.

DVA POKLICA

Čeprav so njeni cilji zelo jasni, pa velja omeniti, da bo kmalu dobila še dva druga poklica. Namreč na Biotehniški fakulteti v Ljubljani končuje študij živilstva in prehrane, manjka ji še diploma, poleg tega pa bo v prihodnjem letu na zasebni Mič Styling Paul Mitchell šoli končala šolanje za frizerko.

Zelo nenavadna kombinacija, kajne? »Po gimnaziji nisem vedela, kam bi se vpisala, kaj bi sploh rada počela v življenju, in potem sem se vpisala na študij živilstva in prehrane. Ugotovila sem, da to ni ravno tisto, kar bi me najbolj veselilo. No, študij nameravam kljub temu končati, ker vedno zaključim stvari, ki sem jih začela. Ko sem bila absolventka, sem ugotovila, da bi rada postala frizerka, ker sem uživala, ko sem frizirala punčke. Tako sem se vpisala na zasebno frizersko šolo, denar za šolnino pa služim z delom v gostilni,« izvemo.

»Spoznala sem, da biti frizerka ni tako lahko, kot sem mislila prej. Ne toliko zaradi samega dela kot zaradi strank. V salon prihaja različna paleta ljudi in moraš biti že malo psihologa, da znaš oceniti, kakšno stranko imaš pred sabo. Sicer so nas o tem veliko učili tudi v šoli, morali smo narediti celo izpit s tega področja.«

Potem opiše, kako je na začetku praktičnega usposabljanja doživela zelo slabo izkušnjo. Vsaka stranka, ki pride k dijaku, je že na začetku seznanjena s tem, kdo jo bo urejal, konec koncev na koncu plača tudi nižjo ceno storitve. A tista gospa, bila je to tretja stranka v Evini karieri, je bila nesramna že od prvega trenutka, ko se je usedla na stol. »Takoj je rekla, da ne mara frizerjev, potem se je ves čas nekaj pritoževala in me priganjala, češ da se ji mudi. Bilo je grozno, in ko je zapustila salon, sem se od vsega hudega zjokala,« opisuje. Danes to zgodbo pripoveduje z nasmeškom, takrat ji je bilo zelo hudo in veliko ji je pomenilo, da jo je potolažila njena mentorica in ji povedala, da verjetno nikoli več v karieri ne bo dobila take stranke. »Zaenkrat to drži, saj večinoma prihajajo veseli ljudje. Ko na koncu vidiš, da odidejo zadovoljni, to vedno poplača tvoj trud.«

BREZ ZAMER

Zagotovo bomo o Evi še slišali, saj je izjemna pevka in za takšne ljudi se vedno najde priložnost. Ko se človek pogovarja z njo, ima občutek, da govori s staro znanko, ki polna optimizma živi svoje sanje. V njej ni zamer, s svojo skromnostjo in rahločutnostjo pa si pot utre do vsakega sogovornika. Tudi o zmagovalcih šova Slovenija ima talent nima slabih besed: »Timotej in Lenart, ki sestavljata WildArt, sta zelo v redu fanta. Priznam, da sem ves čas slutila, da bi lahko zmagala prav onadva. Z njima sem se spoznala že na avdiciji in enkrat sem celo sanjala, da pojem z njima.«

Na koncu našega pogovora reče: »Nisem se še zahvalila vsem tistim, ki so v šovu glasovali zame, zelo sem jim hvaležna in se jim na tem mestu najlepše zahvaljujem. Še posebej bi se rada zahvalila tudi svojim največjim podpornikom - staršem, sestri Viti in učiteljici Ireni.«

Članek je bil objavljen v 52. številki Dolenjskega lista 29. decembra 2016

Janja Ambrožič