DL: Skrbni lastniki - Gozd je za hude čase, če kmetija pogori

24.3.2017 | 14:30

Jože Papež

Zadnja leta ima Jože Papež največ del dela z odpravljanjem posledic napada lubadarja v smrekovih sestojih.

Na novomeškem območju je najbolj skrbni lastnik gozda Jože Papež s Cviblja nad Žužemberkom – Gozd Papeževim po vojni pomagal obnoviti požgano domačijo in omogočil študij osmim otrokom – Tito jih je dvakrat obiskal

Na območju novomeške območne enote Zavoda za gozdove so letos za najbolj skrbnega lastnika gozda izbrali Jožeta Papeža s Cviblja nad Žužemberkom. Papeževa kmetija se razteza na 24 hektarjih, od tega je gozda 13 hektarjev, preostalo so njive in pašniki, večinoma v neposredni bližini doma na vrhu hriba s čudovitim razgledom po Suhi krajini.

Da je gozd bogastvo, v katerega se splača vlagati, se 53-letni Jože Papež dobro zaveda: "Ne sekamo za prodajo, ampak le redčimo in posekan les porabimo za drva. Držim se očetovega nasveta, da naj se gozd seka le po potrebi in da les v njem hranimo za hude čase, če dom pogori, da lahko zgradiš novega." Jožetov oče je to občutil na zelo grob način. Med vojno so Nemci, da bi s hriba nad Žužemberkom pregnali partizane, porušili cerkev sv. Lenarta na Cviblju, partizani pa so se na neki način maščevali tako, da so požgali Papeževo kmetijo v neposredni bližini cerkve, čeprav Papeževi, kot pravi Jože, niso bili ne za ene ne za druge. Družina je nato pet let živela v Dolnjem Križu, ker na svojem niso imeli kje spati, Jožetov oče pa je kmetijo po vojni v celoti obnovil. Ko so na mestu, kjer je do vojne stala cerkev, zgradili spomenik, so delavci spali pri Papeževih. Morda je tudi zaradi tega maršal Tito kar dvakrat obiskal Papeževe in se jim ob tem ni pozabil zahvaliti za pomoč med gradnjo spomenika.

Papeževim po vojni ni bilo lahko. Ob obnovi domačije je bilo treba skrbeti za osem otrok, ki so, čeprav Jožetovi starši niso bili zaposleni, vsi končali šolo oziroma doštudirali. Štipendij zaradi sorazmerno visokega katastrskega dohodka niso mogli dobiti, zato je bilo treba hudičevo dobro gospodariti. "Tedaj se je to dalo. Kmetija nas je vse prehranila. Oče je za tovornjak hlodov dobil toliko, da je lahko plačal davke in elektriko za vse leto, danes si kaj takega ne moreš niti zamisliti," pravi Jože, ki je tako kot njegova žena zaposlen. Dela v novomeški Veterini, kjer skrbi za osemenjevanje domačih živali.

Ko beseda nanese na gozd in gospodarjenje z njim, se Jožetu kar malo pomrači čelo: "Največji problem je lubadar. Zaradi lubadarja moramo vsako leto posekati tudi več kot sto kubikov lesa, ki ni vreden prav veliko. Bi bilo smreko najbolje prej posekati, preden jo napade lubadar, vendar bi bilo dobro, če bi zraslo vsaj do debeline hlodovine, a kaj ko je lubadar hitrejši," se nekoliko kislo nasmehne Jože.

Gozdne površine Papeževe posesti večinoma poraščajo nižinski gozdovi gradna in belega gabra s primesjo smreke. Večino gozda oziroma za šest hektarjev imajo Papeževi blizu doma, ostalo pa na treh koncih – proti Dobrniču, pri Knežji vasi in Pod Primožem od Stavče vasi proti Laščam, kjer raste bukovina in je teren najbolj zahteven, saj je zelo strmo. Tam je bil gozd med žledom pred dvema letoma najbolj prizadet. Sanacija je bila zelo zahtevna, in če mu ne bi pomagali prijatelji, dela ne bi mogel opraviti. "Prijateljska pomoč je zelo dragocena," pravi Jože in doda, da prijateljem pomoč vrne, predvsem ko je treba kaj opraviti s traktorjem ali drugo mehanizacijo, če tega oni nimajo.

Papežev traktor in druga mehanizacija pridejo zelo prav, tudi ko Zavod za gozdove na suhokranjskem koncu organizira tečaje za varno delo v gozdu, pri katerih Jože s sinom dejavno sodeluje, večino tečajev pa izpeljejo v njegovih gozdovih, saj posveča velik poudarek tudi izobraževanju in usposabljanju za delo v gozdu. V predlogu za razglasitev Jožeta Papeža za najbolj skrbnega lastnika gozda so predlagatelji med drugi zapisali tudi, da je kot aktivni član društva lastnikov gozdov dejaven tudi pri ozaveščanju preostalih lastnikov in uporabnikov gozdnega prostora glede pomembnosti pravočasnega saniranja žarišč podlubnikov in je hkrati tudi primer zglednega lastnika, ki vsa žarišča zgledno sanira, da skrbno spremlja razvoj in dogajanja v gozdu in izvaja vsa potrebna dela v skladu z gozdnogojitvenim načrtom za posest po predhodnem dogovoru in navodilih revirnega gozdarja Rudija Omahna, s katerim redno sodeluje.

Vendar je gozd le del dejavnosti Papeževe kmetije. Na enajstih hektarjih obdelovalne zemlje pridelajo dovolj hrane za 28 glav goveje živine, ki jo ima Jože v svojem hlevu. Tudi dva manjša vinograda obdelujejo Papeževi, ob delu v službi in na kmetiji pa Jožetu ostane še časa za, kot bi se temu reklo nekoč, družbenopolitično delovanje. Je občinski svetnik, dvakrat je kandidiral za župana Žužemberka in na volitvah za las izgubil, pa še član nadzornega sveta novomeškega zdravstvenega doma je. Težko si je zamisliti, kako to en sam človek zmore opraviti. A gre, saj je Jože očitno tudi dober organizator, da mu vse to uspe uskladiti.

Članek je bil objavljen v 51. številki Dolenjskega lista 22. decembra 2016

Igor Vidmar