DL: Dr. Alojzij Šuštar-Pozabljen, a zelo zaslužen osamosvojitelj

21.2.2017 | 14:45

Dr. Vida Čadonič Špelič se s ponosom spominja srečanja z nadškofom.

Avtor knjige o Šuštarju Jernej Vrtovec (na desni) v pogovoru s s. Miro Rožanc in Marjanom Zupančičem

Dr. Alojzij Šuštar kot ljubljanski nadškof na enem od svojih obiskov v Novem mestu (Foto: MiM)

Dr. Janez Grill se je velikokrat srečeval z dr. Alojzijem Šuštarjem in ve o njem povedati vse dobro.

Jernej Vrtovec

Ob letošnji 25-letnici razglasitve samostojne Slovenije je nemalo dogodkov, s katerimi se spominjamo pomembnega časa v zgodovini naše države - njenega osamosvajanja. Mnogi si pripisujejo velike zasluge za ta dosežek, neupravičeno pa se pozablja na dr. Alojzija Šuštarja, takratnega ljubljanskega nadškofa in slovenskega metropolita, ki je kot poglavar katoliške Cerkve v Sloveniji opravil pomembno vlogo pri osamosvojitvenih dogajanjih.

Da njegovo delo ne bi šlo v pozabo, bo poskrbela nova knjiga Jerneja Vrtovca Vloga nadškofa Šuštarja pri osamosvojitvi Slovenije, ki je letos izšla pri Založbi Mohorjeva družba. Na Dolenjskem so jo prejšnji teden predstavili v Zavodu Friderika Ireneje Barage na okrogli mizi, ki jo je vodil dr. Janez Grill.

Vrtovec, poslanec NSi, je pred leti pod mentorstvom takratnega nadškofovega tajnika Toneta Jamnika o nadškofu Šuštarju napisal diplomsko nalogo na Teološki fakulteti v Ljubljani. Prav Jamnik je Vrtovca spodbujal, da diplomo nadgradi in dopolni z arhivskim gradivom, različnimi pričevanji in viri, ki dajejo knjigi zgodovinsko vrednost. To je storil in knjiga je sedaj jasen dokaz, da je dr. Alojzij Šuštar (1920-2007), dolenjski rojak, rojen v vasi Grmada nad Trebnjem, imel ključno vlogo pri slovenski osamosvojitvi.

VELIK DOMOLJUB

»Predstavljal je moralno in vrednostno oporo delno neizkušeni in ideološko razdeljeni slovenski politiki, s svojo mirnostjo, strpnostjo, dialogom in avtoriteto je slovenski narod bodril, da je njegova bodočnost samo v samostojni, neodvisni in demokratični državi,« pravi Jernej Vrtovec. Še posebej je postal aktiven, ko je bila jasna volja ljudstva po samostojni državi in po napadu JLA na Slovenijo, ko je bila tudi domača politika na veliki preizkušnji. Storil je vse, kar je mogel, da je bila mednarodna javnost obveščena o kritičnih dogodkih - celo papeža Janeza Pavla 2. je s telegramom obvestil o tem in dan pozneje je ta že javno poudaril, da ima slovenski narod pravico do samostojnosti. Šuštar je bil ugledna osebnost, ki je imel odprta vrata marsikje po svetu, prek škofovskih konferenc večine evropskih držav, ZDA in Kanade. Koliko pisem je napisal v prizadevanju za mednarodno priznanje Slovenije! Brez Šuštarja v tujini ne bi imeli dobrih zaveznikov, predstavljal je referenco, na katero se je bilo vredno sklicevati. Odločilno vlogo pri priznanju Slovenije je imel prav Sveti sedež - ko nas je priznal Vatikan, so nas tudi ostale članice UE.

Šuštar je prvi v državi začel dialog z oblastjo in si prizadeval, da bi bili verujoči, v takrat še zelo »svinčenih« časih, bolje sprejeti v družbi. Vztrajno je pisal politikom, da bi božič postal državni praznik in dela prost dan, pa da je z božičnim voščilom lahko nagovoril Slovence po nacionalni televiziji, da ta sedaj prenaša polnočno mašo itd. Uspelo mu je. »Bil je intelektualec, vajen širokega pogleda na svet, ki se je neobremenjen z medvojnimi in povojnimi dogodki znašel v zaprti in mračni Sloveniji, potem ko je trideset let živel in delal v Švici in Rimu. Ni veliko govoril, je pa veliko naredil,« je o Šuštarju občudujoče povedal avtor knjige, ki nadškofa Šuštarja osebno ni poznal, »sem ga pa prek vse dokumentacije in izjav, ki sem jih uporabil v knjigi, uspel spoznati.«

Pri njem občuduje, da do nikogar ni koval zamer, ter njegovo iskreno prizadevanje za narodno spravo, ki je proces. Eden od korakov pri tem je bila tudi spravna maša v Kočevske rogu, »saj se je zavedal, da narod lahko uspe le, če združi vse svoje nacionalne moči. Danes bi bil razočaran, ker slovenski narod ni spravljen. Šuštar je spravo res živel in vanjo verjel,« je prepričan Vrtovec.

RAZSTAVE IN FILM O ŠUŠTARJU

Tudi nadškofova dolgoletna osebna tajnica s. Mira Rožanc, ki je bila na koncu tudi njegova negovalka v Zavodu sv. Stanislava (tu je bival od upokojitve leta 1997 do smrti leta 2007), pove, da je vedno vse delal umirjeno, strpno, premišljeno, po korakih. Delo z njim jo je zaznamovalo, »od nadškofa sem veliko prejela za svoje življenje po človeški in duhovni plati.« Šuštarja označuje kot zelo delavnega, samostojnega, vljudnega, prijaznega, skromnega, velikodušnega in darežljivega človeka, ki je bil zelo razgledan in kultiviran. Prepričan je bil, da je stvari mogoče reševati le s pogovorom, in tudi sam je tako ravnal. Največji dar pa mu je pomenilo duhovništvo.

Lepih spominov na Šuštarja je tudi Vida Čadonič Špelič, ki je Šuštarja kot aktivna političarka v tedanji SKD osebno spoznala. Prav srečanje z njim po osamosvojitvi Slovenije in njegove besede: «Bodite pogumni, ni še vse končano«, so ji dale moči, da vztraja v politiki in tudi v prizadevanjih za prave krščanske vrednote, je dejala na predstavitvi knjige. »On mi je dal pogum, da sem pred kamerami nastopala s križcem okrog vratu.«

Ponosen na Šuštarja je tudi zgodovinar in angažirani javni delavec Marjan Zupančič iz Trebnjega, dolga leta zaposlen v Arhivu RS. Povedal je, da so o svojem rojaku Šuštarju v Trebnjem pripravili že dve razstavi, v prihodnjih letih pa bodo celovito in podrobno predstavili Šuštarjev odnos do domačega kraja. Po besedah Jerneja Vrtovca tudi na RTV Slovenija menda načrtujejo dokumentarni film o našem pomembnem Dolenjcu, tako da Šuštarjev pomembni prispevek k osamosvojitvi Slovenije in njeni demokratizaciji očitno le ne bo pozabljen.

Članek je bil objavljen v 47. številki Dolenjskega lista 24. novembra 2016

Besedilo in foto: L. Markelj