DL: Jože Cvelbar - Niti zadnje želje mu niso izpolnili

21.2.2017 | 12:50

Jože Cvelbar

Risba Jožeta Cvelbarja, ki jo je na bojišču narisal mesec dni pred svojo smrtjo.

Letos mineva sto let od smrti dolenjskega pesnika in slikarja Jožeta Cvelbarja, novomeškega gimnazijca in posthumnega akterja novomeške pomladi, ki je, še preden je svoji domovini v umetniškem smislu dal, kar bi lahko dal in je želel dati, star komaj enaindvajset let umrl na bojišču prve svetovne vojne na fronti na Tirolskem.

Jože Cvelbar se je rodil na dan obletnice Prešernove smrti, 8. februarja leta 1895, v Dolnji Prekopi pri Kostanjevici v skromni kmečki družini kot prvi od desetih otrok. Ljudsko šolo je obiskoval v Kostanjevici, leta 1907 pa se je vpisal v novomeško gimnazijo, kjer so hitro prepoznali njegovo pesniško žilico in slikarsko nadarjenost.

V tedanjem gimnazijskem ročno pisanem listu Izpod Gorjancev je objavljal svoje prve pesmi in ga tudi ilustriral. Žal je list izhajal le eno leto, ohranjen pa je le en izvod, ki ga hranijo v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Pesmi, spise in tudi risbe je objavljal v različni periodiki, med drugim v Dolenjskih novicah pa tudi v Domu in svetu, Domoljubu, Slovencu ter mladinskih listih Zvonček, Vrtec, Angelček, Zora, Mentor, Domači prijatelj in drugih, a se je sčasoma bolj kot pesnikovanju začel posvečati slikarstvu, kar je razvidno tudi iz zapisov v dnevniku, ki ga je začel pisati 1. maja 1913, v njem pa zapisuje predvsem razmišljanja o likovnem ustvarjanju in leposlovje komajda še omenja. V zadnjem letniku gimnazije je dobil poziv za vojsko in bil zaradi tega oproščen mature.

Upal je, da bo zaradi težke bolezni, malarije, zaradi katere je pozimi leta 1915 dva meseca preležal v bolnici in doma, oproščen vojske, a je bil ob nepravem trenutku v času nabora dovolj zdrav, da so ga potrdili. V Brežah in Mürzzuschlagu je obiskoval častniško šolo in se konec leta 1915 vrnil v 17. pešpolk v Judenburg, od koder so ga že prve dni leta 1916 poslali na bojišče na Kras in nato v okolico Lienza in nazadnje na Tirolsko na Monte Chieso in na Monte Cucco, kjer je bil 9. julija ranjen, dva dni kasneje, 11. julija, pa je v štabni bolnišnici umrl.

Umrl je na tako imenovani tirolski fronti, njegovo smrt pa je Dolenjcem v Dolenjskih novicah sporočil njegov prijatelj in vojaški tovariš, kasnejši doktor, Jože Marjetič: »Bil je pet dni v rezervi. 9. julija je moral po najkrajšem potu do mene … Ker nisem mogel s 40 možmi vzdržati 1.500 Italijanov, mi je šel Cvelbar na pomoč. Pa predno je prišel do mene, je bil ranjen v roko in nogo. Stekel je nazaj, da bi ga kdo na varnem obvezal, pa je dobil zopet tretjo kroglo skozi trebuh … Sanitejci so ga potem odnesli in 11. julija sem čul, da je Cvelbar umrl na brigadni sanitetni postaji.

V oporoki, ki so jo našli v nemščini zapisano na zadnji strani njegove vojaške legitimacije, je izrazil željo, da bi bil pokopan v domači zemlji, v Kostanjevici, čeprav je vedel, da to ne bo možno: »Nobena želja se mi na svetu ni izpolnila, ne najljubša ne najsvetejša. Slovenec sem; nič ni zame bolj strašnega, kakor v mrtvi tuji prsti spati večno spanje. V sveti domači zemlji, tam je sladko sanjati večni sen, tam, kjer zemlja tudi za mrtve živi in rože tudi zanj cveto, v moji dragi, preljubi dolenjski deželici, v Kostanjevici. O, ko bi danes vedel, da ni tudi ta želja tako nespametna, kakor so bile druge!«

Zakopali so ga na Tirolskem, kjer se je njegova sled izgubila s tisoči drugih mrličev, je v leta 1977 izdani knjižici Jože Cvelbar: Moji kraji, ki je izšla v sklopu XXII. dolenjskega kulturnega festivala v Kostanjevici, zapisal Janez Menart, v knjižici pa je poleg Cvelbarjevih pesmi, zapisov iz dnevnika in risb natisnjen tudi njegov portret, ki ga je tega leta na osnovi Cvelbarjeve vojaške fotografije narisal Božidar Jakac. Za ohranitev njegovega spomina pa so najprej poskrbeli njegovi nekoliko mlajši prijatelji in vrstniki iz Novega mesta. Njegove slike in risbe so zbrali in razstavili že na znameniti pokrajinski razstavi leta 1920 v Novem mestu na manifestaciji, ki jo danes poznamo pod imenom novomeška pomlad, tako da ga lahko upravičeno štejemo kot enega od njenih akterjev, čeprav je v njej sodeloval posthumno. Leta 1938 je France Koblar pri Družbi sv. Mohorja izdal njegovo Izbrano delo.

V Knjižnici Mirana Jarca so v sklopu domoznanskih prireditev Ljubo doma, kdor ga pozna v sodelovanju z Dolenjskim muzejem pripravili spominski večer z naslovom Jože Cvelbar – sovražna sreča dolenjskega pesnika v prvi svetovni vojni. Ob stoletnici njegove smrti so o Jožetu Cvelbarju razpravljali mag. Marijan Rupert iz Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, dr. Marijan Dović iz Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in bibliotekarka Mateja Kambič iz Knjižnice Mirana Jarca, njegov čas pa je predstavila zgodovinarka Marjeta Bregar iz Dolenjskega muzeja. Ob tej priložnosti so v knjižnici postavili tudi razstavo ohranjenega gradiva o Jožetu Cvelbarju v prvi svetovni vojni.

V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani poleg omenjenega izvoda gimnazijskega lista hranijo precej gradiva o Jožetu Cvelbarju – njegova dela, predvsem poezijo, sestavke in pesmi, ki jih je objavljal v dijaških zbornikih, in poleg tega obsežen opus risb in koloriranih del, ki jih je večinoma ustvaril na fronti – od prizorov narave do portretov soborcev in pretresljivih risb, s katerimi je kazal svoj odnos do smrti. "Precej pozornosti smo Jožetu Cvelbarju posvetili pred dvema letoma ob stoletnici začetka druge svetovne vojne. Izkazalo se je, da je bil v tistem času ena osrednjih osebnosti tedanjega kulturnega prostora, in kdo ve, kaj bi vse še ustvaril, če ga ne bi doletela prezgodnja smrt," je o njem med drugim povedal Marijan Rupert.

Marijan Dović je o Cvelbarju pisal že pred leti v zborniku o Kostanjevici. Cvelbarjeve zgodnje pesmi je označil za domačijsko romantiko. "Če gledamo Cvelbarjev opus od začetka do konca oziroma to, kar je od njega ostalo, nam ne omogoča drugega, kot da rečemo, da je Cvelbar dober pesnik, gotovo pa ni velik pesnik, prelomen ali izredno pomemben slovenski pesnik. Ustvarjal je v času, ko se je v Evropi pisala že drugačna poezija, ko je Cankar že deset let pred tem izdal svojo Erotiko, ko je imel Župančič za sabo že dve prelomni zbirki, ko imamo Slovenci že Ketteja in Murna, ko imamo slovensko moderno. Cvelbar je to poznal, saj je bil velik ljubitelj Župančiča, a je sprejemal le enega od več segmentov moderne. Žal mu marsikaj ni bilo dano, ni bil na Dunaju kot Cankar ali Župančič, zato pri njem ni tistega kozmopolitizma, izkušnje velemesta. Moramo pa upoštevati, v kakšnih okoliščinah je odraščal, kje je živel, da je bila to periferija habsburške monarhije, zaznamovana s kmečkim okoljem in katoliškimi horizonti, in Cvelbar se prek tega najbrž niti ni mogel prebiti. Je pa vsekakor izredno senzibilen. Tisti, ki so se ukvarjali z njim, ugotavljajo, da je bil precej nadarjen, a tudi, da je bil v svojem razvoju prekinjen. Vendar ne vemo, kaj bi bilo z njegovim pesniškim razvojem, če ne bi tako mlad umrl, saj je očitno, da se je nameraval posvetiti slikarstvu," je o Cvelbarju in njegovi pesniški plati povedal Marijan Dović.

Članek je bil objavljen v 45. številki Dolenjskega lista 10. novembra 2016

Igor Vidmar