DL: Portret tedna - Jože Kozina

13.1.2017 | 11:10

Življenje letošnjega dobitnika Verderberjeve nagrade, ki jo podeljuje občina Kočevje za dosežke na področju športa, Jožeta Kozine iz Kočevja, je že več kot pol stoletja povezano s športom. Če je nekomu šport že toliko časa vsakodnevni spremljevalec, pa se mu, kot priznava Jože, nikakor ni lahko odpovedati. In Jože se mu tudi ni in se mu še ne namerava – vsaj ne povsem in dokončno, čeravno je moral zaradi hude bolezni svoje delo kar precej omejiti.

Jože se je rodil leta 1943. Ker so jim med vojno porušili hišo, oče pa je umrl, je živel z materjo in tremi sestrami v stričevi hiši v sicer rojstnih Danah pri Ribnici. Stric je imel veliko kmetijo, zato Jožetu bi bilo prizaneseno z delom. To, da se je pri 14 letih pridružil ribniškim rokometašem, je moral doma skrivati. »Za mamo je bila to škoda časa,« pravi. Čeprav bi zato lahko rekli, da je imel težko mladost, pa Jože pravi: »Bilo je težko, pa vendar lepo.«

Po takratni mali gimnaziji, ki jo je obiskoval v Ribnici, je leta 1958 šel v Kočevje v uk za ključavničarja v Dom, iz katerega je kasneje nastalo podjetje Itas, v katerem se je Jože po treh letih uka tudi zaposlil. Na Itasu je ostal vse do stečaja podjetja in opravljal različna dela: sprva kot ključavničar, po letu 1965, ko je ob delu končal šolo za strojnega tehnika, pa kot delovodja, obratovodja, planer in referent za tehnično varnost. Po stečaju podjetja se je zaposlil na podjetju Itas Cas, kjer je ostal do upokojitve pred 15 leti.

Že takoj po prihodu v Kočevje, kjer je v internatu spoznal ženo Marijo, s katero sta se poročila leta 1964 in imela sina in hčer, danes pa imata tudi vnukinjo Špelo, je začel igrati za kočevski nogometni klub kot vratar. Zaradi zloma zapestja, ki ga je zdravil kar 14 mesecev, je po dveh letih nogometaše zapustil in se pridružil rokometašem. Do leta 1971 je nastopal v različnih rokometnih klubih v Kočevju, obenem pa je bil že vse od leta 1961 pa do 1984, ko je prenehal igrati in je postal funkcionar in trener, tudi član Kegljaškega kluba Kočevje.

Med aktivno športno kariero se je tudi izobraževal in si pridobil nazive: sodnik rokometa, kegljanja in balinanja, trener kegljanja in mentor balinanja. Kot sodnik je sodil na rokometnih tekmah slovenske lige za člane in članice ter na vseh tekmah kegljačic in kegljačev Kočevja, kot tudi tekmah Kegljaške zveze Slovenije, pri čemer mu je najbolj ostalo v spominu sojenje na pripravljalnem turnirju jugoslovanske rokometne reprezentance na olimpijske igre leta 1984, na kateri sta se v Ribnici pomerili ekipi Slovenije in Jugoslavije, ki je tega leta postala olimpijski prvak.

Igranje, sojenje, trenersko delo in delo športnega funkcionarja je Jožeta popeljalo v domala vse večje kraje po Sloveniji, jemalo pa mu je tudi veliko časa. »Na prvem mestu mu je bil šport, šele potem družina,« pravi žena, ki pa jo Jože sedaj, odkar se je marca letos, ko je zbolel, odločil, da bolj gledal nase, vsako jutro vpraša: »Marija, kam greva danes?« Čeprav mu ni bilo lahko izpreči iz vsakodnevnih obveznosti, ki jih je ime kot predsednik Športne zveze Kočevje, pa dolgoletni predsednik Kegljaškega kluba Kočevje, predsednik komisije za šport in rekreacijo pri DU Kočevje in večletni član predsedstva in član disciplinske komisije Kegljaške zveze Slovenije prvič v življenju ne daje prednosti športu. Ni pa se od njega poslovil. Obdržal je še nekaj funkcij, med katerimi je tudi članstvo v skupščini MOK, katerega priznanje, ki ga je prejel leta 2001 za več kot 40-letno delo v športu, pa mu je poleg Verderberjeve nagrade med sicer mnoštvom priznanj in pokalov najbolj dragoceno.

Članek je bil objavljen v 41. številki Dolenjskega lista 13. oktobra 2016

M. Leskovšek-Svete