DL: Anja Zamida po operaciji - Najraje bi rešila kar ves svet

13.1.2017 | 15:00

Anja Zamida je po uspešni operaciji spet nasmejana ter ima številne načrte in želje. (Foto: M. B.-J.)

Anja Zamida je po uspešni operaciji spet nasmejana ter ima številne načrte in želje. (Foto: M. B.-J.)

Pred pol leta smo v Dolenjskem listu objavili zgodbo o 23-letni Anji Zamida iz Srednje vasi pri Semiču, študentki sociologije razvoja in menedžmenta organizacij in človeških virov na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Šlo je za zgodbo, ki je, ko jo je objavila na Facebooku, v trenutku obšla vso Slovenijo in se dotaknila tako rekoč vsakega, ki jo je prebral.

Kako tudi ne, ko pa je mlada Anja brez ovinkarjenja povedala, kaj jo teži, čeprav ta korak zanjo ni bil lahek. Načrte in sanje, ki jih ima toliko mladih ljudi, ji je lansko pomlad čez noč porušila vest, da ima v središču možganov zelo veliko cisto pinealne žleze. Upala je, da se bo nadležnega tujka lahko znebila brez operacije, a čeprav je poskusila marsikaj, se vodena cista s premerom 2,2 centimetra, ki ni bila rakava, ni zmanjšala. Končno se je sprijaznila, da jo bo treba odstraniti operativno, kajti vedela je, da s cisto, ki jo je tudi življenjsko ogrožala, ne bo mogla živeti. Imela je veliko težav. Bila je precej zaspana, imela je bolečine v mišicah in kosteh, glavobole, vrtoglavice, slabost, motena sta bila vid in sluh, čutila je močan pritisk v glavi, pomanjkanje koncentracije, pešal ji je spomin, bila je kronično utrujena.

Ko je začela bolj temeljito zbirati informacije o svoji bolezni in predvsem o zdravljenju, se je odločila za operacijo pri priznanem strokovnjaku v nemškem Greifswaldu, ki operira z manj invazivno metodo. A ker bi jo lahko operirali tudi v Sloveniji, je izvedela, da ji zdravstvena zavarovalnica ne bo pokrila stroškov operacije, ki so znašali 25.000 evrov. Tega denarja ni imela, prav tako ga niso mogli sami zbrati starši ter starejša brat in sestra. In tako je, kar ji je bilo vse prej kot lahko, objavila svojo težavo. »Imela sem strašno voljo, da bi živela, zato so, ko sem pisala mojo življenjsko zgodbo, besede kar vrele iz mene. Operacijo sem imela 3. junija in mesec pred tem se je vse odvijalo tako intenzivno, da šele sedaj vse skupaj počasi premlevam in prihaja za mano. Ne morem verjeti, da mi je bilo pripravljeno pomagati toliko ljudi. Hvaležna sem vsem, ki so bili tako dobrega srca in so mi pomagali vrniti zdravje. Sploh ne vem, kako naj se jim zahvalim. Preprosto ne najdem besed. Pokazalo se je, da je, če stopi skupaj veliko ljudi, pomoč zagotovljena,« dobre štiri mesece po operaciji pripoveduje Anja s solznimi očmi in vidno ganjena.

Pravi, da sedaj še toliko bolj razume, kako pomembno je, da človek, ko je bolan, ni sam, in kako dobrodošla je takrat pomoč. »Že prej sem pomagala ljudem, a sedaj vse doživljam povsem drugače. Zelo sem čustvena, nesreče in bolezni pri ljudeh se me dotaknejo in najraje bi rešila ves svet,« se nasmehne. In tako si tudi takrat, ko so pomagali njej, ni mogla kaj, da ne bi pomagala tudi ona. Odziv na njeno prošnjo je bil tako velik, da so zbrali več denarja, kot so znašali stroški operacije. Zato je Anja denar, ki je ostal, prepustila Društvu prijateljev mladine Črnomelj in Medobčinskemu društvu invalidov Novo mesto, ki sta se aprila odzvala klicu na pomoč. Ve, da bo denar prišel v prave roke, torej k tistim, ki ga najbolj potrebujejo.

Anjino zdravljenje je sedaj uspešno zaključeno. »Čeprav me je bilo operacije strah, sem imela dober občutek, a tudi v bolnišnici so me pomirili, da bo vse v redu. Dobra dva tedna po operaciji sem se vrnila iz Nemčije, pred tremi tedni pa sem imela magnetno resonanco, ki je pokazala, da je vse v redu. Tudi moje počutje je odlično. Nimam več glavobolov, ne vrti se mi, izboljšal se mi je vid, imam več energije. V svojem življenju imam povsem druge vrednote, kot sem jih imela pred boleznijo. Avgusta, ko sem že dobro okrevala, sem začela z novim življenjem in cilji,« pravi Anja, ki je že pred operacijo rekla, da si bo čez poletje vzela čas za počitek in uspešno okrevanje, jeseni pa bo nadaljevala študij. Res ji je uspelo narediti izpite za 3. letnik in kar ne more verjeti, da se je vpisala v 4. letnik. Tako spet uresničuje cilje, ki jih je med boleznijo postavila na stranski tir. Želi dokončati študij, si najti delo, rada bi kam odpotovala. Zopet so na površje priplavale želje, ki jih imajo njeni vrstniki, njena bolezen pa počasi tone v preteklost.

Članek je bil objavljen v 41. številki Dolenjskega lista 13. oktobra 2016

M. Bezek-Jakše

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava