DL: Marija Mojca Pungerčar - Mačji in pasji dlaki dala novo življenje

8.12.2016 | 11:40

Marija Mojca Pungerčar (Foto: Tamino Petelinšek/STA)

Volna iz pasje in mačje dlake (Foto: Nada Žgank)

Lisica (Foto: Nada Žgank)

Metuljčki (Foto: Nada Žgank)

Kape in narokavčki, kvačkani copati, lisica za okoli vratu, pogrinjki, podstavki, metuljčki, tangice, torbice, ovitki za knjige, rožni venec, klobčiči različnih voln … To je del nabora okoli 50 izdelkov oziroma v tem primeru umetniških del, izdelanih iz dlake domačih ljubljencev, sodobne umetnice, akademske slikarke in magistre likovnih umetnosti Marije Mojce Pungerčar, Mirnopečanke, ki živi in dela v Ljubljani.

K zamisli za nenavaden projekt, ki ga je poimenovala Prava Runotova volna kot parafrazo oznake prava runska volna, ki je uradno ime za označevanje izvora in načina pridobitve ovčje dlake, iz katere se izdeluje volna, je pred mnogimi leti pravzaprav prispeval njen oče, ki je ob pogledu na gost kožuh njenega psa mešanca izjavil: »Jopica.« Resneje pa se je zamisli lotila pred slabim letom dni. Objavila je javno povabilo k darovanju mačje in pasje dlake, ki jo je zbiralo in darovalo več kot 50 ljudi iz vse Slovenije, med njimi so bili tudi nekateri njeni prijatelji. »V projekt sem vključila tudi izjave darovalcev, s podarjeno dlako pa sem delala pazljivo, zavedajoč se, da dlaka domačih ljubljencev ni samo dlaka, tako kot človeški lasje niso samo lasje,« je dejala umetnica.

V projektu je tako preiskovala možnosti izdelave tekstilnih izdelkov iz pasje in mačje dlake, nastala dela, vključno z izjavami lastnikov in skrbnikov domačih ljubljenčkov, ki jih je na ogled javnosti postavila v ljubljanski Galeriji Kresija, razstava se zaključuje ravno danes, 8. septembra, pa vključujejo pasjo in mačjo volno, pletenine in filcane izdelke po metodi suhega in mokrega filcanja. »V volnah so dlake posameznih živali uporabljene samostojno ali kombinirano, odvisno od značilnosti in količine prispevkov. Dlake so pomešane tudi v večini filcanih izdelkov, samostojno pa uporabljene v primerih, kjer so se vključene živali med trajanjem projekta poslovile,« je razložila. V projektu so ji pomagale strokovne sodelavke: Bojana Ažman je izdelala volno, Urška Špeh pletenine in Špela Škulj kvačkane copate, sama pa je ustvarila vse filcane izdelke. In kaj se bo z njimi zgodilo zdaj? »Ker so to umetniška dela, jih čaka enaka usoda kot druga umetniška dela. Umetniki pospravimo po razstavah svoja dela v depoje, kjer čakajo na nove razstave ali na kupce,« je pripomnila.

PROJEKTI Z MOČNO SOCIALNO NOTO

Pungerčarjeva tudi z zadnjim projektom nadaljuje delo, ki ga vseskozi zaznamuje močna socialna nota, in posega na različna področja – od umetnosti do etnologije, oblikovanja, družbenega angažiranja. Deluje na področju sodobne vizualne umetnosti, kjer vključuje tako inštalacije, fotografijo, objekte in video, ukvarja se tudi z gledališko kostumografijo, med številnimi samostojni in skupinskimi razstavami doma in v tujini, delavnicami in projekti naj omenimo odmeven desetletje trajajoči projekt Socialdress, leta 2014 pa je ustanovila Novičnik za samozaposlene v kulturi, ki ga tudi vodi in ureja.

V projektu Prava Runotova volna se je vrnila k mediju, ki ga najbolj povezujemo z njenim ustvarjanjem, namreč k tekstilu, ki je eden najstarejših materialov, s katerimi se je ukvarjal človek. »Izrazi nit, preja, predenje in tkanje so postali tudi del duhovne kulture človeka, označevali so najpomembnejše dogodke v življenju, kot sta rojstvo in smrt, pa tudi minevanje časa, sanjanje in še mnogo drugega. Marija Mojca Pungerčar pa se v skladu s svojim pretanjenim občutkom za človeka, okolje in njune medsebojne odnose sprašuje, kaj je pravzaprav preja, kakšni so lahko še njeni drugi pomeni in kako uskladiti drugotne pomene oblikovanja in prepletanja vlaken. Prejo in pletenje, ki imata različne konotacije tudi na duhovnem nivoju, je povezala z ljubeznijo in prijateljstvom do hišnih ljubljenčkov, psov in mačk, ki poleg sožitja vsebuje tudi žalost minljivosti,« je o njem zapisala umetnostna zgodovinarka dr. Mateja Kos in dodala, da je povezava niti in življenja v dobesednem in prenesenem pomenu, ki se je loteva Pungerčarjeva, pomembna tudi zaradi topline, ki veje iz razstavljenih pletenin in izdelkov iz filca, topline, ki je daleč od odtujenosti sodobnega sveta. Barbara Predan pa pridala: »Na ta način vidim tudi projekt Prava Runotova volna – v obliki spomina kot darila. Ob zavedanju izgube, ki je neizbežna, ga vnaprej sprejemam.«

Marija Mojca Pungerčar, ki je za svoje delo prejela številna priznanja, med njimi priznanje Riharda Jakopiča, nagrado na Festivalu neodvisnega filma, štipendijo Avstrijske akademske izmenjave, štipendijo ArtsLink in Fulbrightovo štipendijo, je konec leta povabljena k sodelovanju na pregledni razstavi o slovenski umetnosti v 90. letih prejšnjega stoletja.

Članek je bil objavljen v 36. številki Dolenjskega lista 8. septembra 2016

M. Žnidaršič