DL: V Survivorju spoznala, kako polne riti imamo

3.12.2016 | 17:30

Simona Potočar in njen partner Jernej Agrež imata štiri reševalne pse, na fotografiji so Simona, Tequila, Howth, Šon in Oto. (Foto: osebni arhiv)

Feel The Freedom Of Water je projekt, s katerim spodbujajo vključevanje invalidnih oseb v vodne športe, tudi SUPanje, s katerim se ukvarjata Simona in njen partner. (Foto: Tomi
Naglič)

Kot prostovoljka je pol leta delala z begunci, fotografija je nastala na železniški postaji v Dobovi. (Foto: Franc Šavrič)

V najbolj ekstremnem resničnostnem šovu Survivor, ki so ga na Pop TV začeli predvajati včeraj, lahko spremljamo tudi Simono Potočar, Novomeščanko, ki zadnja leta s partnerjem Jernejem Agrežem živi in dela v Brežicah. Širši javnosti je znana kot humanitarka, vodnica reševalnih psov in organizatorka glasbenih dogodkov. V oddaji se je skupaj z 19 sotekmovalci podala na rob svojih psihičnih in fizičnih zmogljivosti. Da bi to enkrat naredila, si je dolgo želela.

Zakaj ste se odločili prijaviti v šov? Kako so odločitev komentirali vaši najbližji?

Kljub temu da slovenska publika licenčne oddaje Survivor še ne pozna najbolje, pa jaz spadam med tiste, ki ameriško verzijo oddaje že leta in leta skorajda religiozno spremljam. Poziv za prijave je prvi opazil moj partner Jernej, ki je mojo dolgoletno željo po sodelovanju v oddaji dobro poznal in mi novico tudi nemudoma sporočil. In če se dobro spomnim, sem bila že naslednji dan prijavljena (smeh). Jernej je seveda tudi moj največji podpornik; nemudoma je privolil, da bo skrbel za vse štiri najine pse in poslovne zadeve ob moji odsotnosti in mi s tem omogočil gotovo eno najbolj norih doživetij v mojem življenju. Sicer pa mislim, da nisem nikogar preveč šokirala s svojo odločitvijo, družina in prijatelji so namreč dobro vajeni mojih neobičajnih podvigov (smeh). Izkušnja Survivor nedvomno prinaša nov odnos do samega sebe, nov odnos so že zdavnaj pozabljenih vrednot. Spoznanje, kako prepolne riti imamo doma, je gotovo na prvem mestu.

Kako ste se pripravljali, psihično in fizično? Katera priprava je pomembnejša?

Če bi na Survivor odšla leto dni prej, bi bila moja fizična pripravljenost veliko boljša. Zadnje pol leta pred odhodom sem namreč namenila skorajda izključno delu z begunci in, iskreno povedano, na Filipine odpotovala fizično utrujena in oslabela. A glava je vsekakor bila na pravem mestu, adrenalin naredi svoje in na ta način je mogoče uresničiti prav vse. Sicer pa je survivor uspeh odvisen od kombinacije psihične pripravljenosti (ki je absolutno na prvem mestu), fizičnih zmogljivosti in sposobnosti taktiziranja. In četudi se ti zdi, da obvladaš vse troje, se lahko hitro znajdeš na letalu za Slovenijo (smeh)! Pravega recepta pravzaprav ni in izjemno pomembno se je zavedati, da se igramo igro. Ta pa zna biti pogosto izjemno zahtevna in nepredvidljiva. Sicer pa je bila dobra popotnica za na Filipine tudi dolgoletno sodelovanje s Tonijem Baznikom, inštruktorjem preživetja v naravi, s katerim v zadnjem obdobju sodelujeva predvsem pri izvedbi teambuilding preživetij v naravi za podjetja. Od njega sem se naučila marsikaj koristnega: kako narediti bivak, kako zakuriti ogenj … To je bila, recimo temu, ena res dobra priprava.

Podnebje na Filipinih je precej drugačno kot tukaj, kaj je bilo najbolj zaskrbljujoče?

Nekako so mi podnebne spremembe v veselje in se z njimi ne obremenjujem. Pred odhodom lahko le držiš pesti, da te ne ujame monsunsko obdobje. Glede bolezni nisem imela posebnega strahu, kot zvesta gledalka oddaje sem se bolj zavedala nevarnosti površinskih poškodb kože, ki se v tamkajšnjih podnebnih razmerah (z dodatkom vsakodnevnih aktivnosti v vodi) težko celijo in lahko postanejo zelo nevarne.

Resničnostni šovi navadno iz ljudi potegnejo skrajne lastnosti, je bilo tako tudi pri vas?

Kanček takšnega strahu ob odhodu v popolnoma nepredvidljive okoliščine seveda obstaja, a igro sem z leti spoznala do obisti in verjela sem, da sem iz pravega testa, da se bom z njo uspešno spopadla. In še vedno ostala vsaj približno normalna. (smeh)

Znani ste po svojem humanitarnem delu, kot vodnica reševalnih psov in kot prostovoljka pri humanitarni organizaciji Adra, pol leta ste preživeli z begunci, vajeni ste stresnih situacij z neznanci. So vam te izkušnje koristile v Survivorju ali gre za drugačno situacijo?

Absolutno sem mnenja, da so mi vse moje dosedanje “preživetvene” izkušnje prišle še kako prav. V zadnjih letih sem bila priča številnim težkim trenutkom in moja koža je ob tem vsekakor postala veliko trpežnejša. A Survivor je le Survivor in čakale so me številne nove preizkušnje: ena od teh je bilo nedvomno stradanje, druga pa popolna odsotnost od najbližjih. Tega v takšnih ekstremih dozah do sedaj še nisem preizkusila.

Kot ste že povedali, ste velik ljubitelj Survivorja (menda ste si ogledali kakih 600 oddaj ameriškega). Kaj je tako posebnega v tem šovu? Menite, da so ženske v slabšem ali boljšem položaju kot moški?

Ogledala sem si vse dele vseh sezon ameriškega Survivorja, kar skupno nanese okoli 600 oddaj. Drži, Survivor je preprosto nora kombinacija fantastične lokacije, igre socialnih veščin, zanimivih borb in iskanja načinov preživetja. Glava se v teh razmerah obnaša precej drugače, kot smo je vajeni doma v udobnem naslonjaču, predvsem pa s polnimi želodci. In ko je človek enkrat vržen v situacijo, kjer se z lastno glavo več ne zmore razumsko pogovoriti, potem zadeva (za gledalce) postane zelo zanimiva. Za tekmovalce pa živce parajoča. Pravila glede ženske/moške prednosti v igri ni. Odlično ali katastrofalno se odrežejo tako eni kot drugi. Bi pa morda izpostavila nekaj več ženske psihične moči in nekaj več moške fizične.

Kaj pa drugi šovi, jih spremljate?

Doma nimam televizije in Survivor je ena in edina oddaja, ki jo z Jernejem spremljava. In še to prek računalnika.

Vaše življenje je tesno povezano s psi, predvsem reševalnimi. Kaj vas je pripeljalo k temu delu?

Letošnjo zimo bo deset let, odkar sem iz novomeškega zavetišča Turk domov pripeljala svojega najstarejšega psa, Ota. In kmalu zatem se je moje življenje obrnilo na glavo. Za to je v zelo pozitivnem smislu “kriva” tudi Cvetka Kočjaž, kinološka inštruktorica, ki jo v Novem mestu zelo dobro poznate. Delo z reševalnimi psi in sodelovanje na iskalnih akcijah pogrešanih oseb na Dolenjskem, v Posavju, Beli krajini in široko po Sloveniji je hitro postalo moj način življenja. In danes je temu nekako podrejeno vse. Vsi moji poslovni partnerji, prijatelji, predvsem pa družina vedo, da ko zazvoni telefon in se na njem izpiše telefonska številka regijskega centra za obveščanje, prek katerega smo najpogosteje aktivirani, spustim iz rok popolnoma vse in grem na pomoč. Teh primerov je približno deset letno. Z Jernejem imava skupaj štiri reševalne pse: mešanca Ota, aljaškega malamuta Šona, nemškega ovčarja Howtha in nemško kratkodlako ptičarko Tequilo. S Tequilo izvajam mantrailing, za kar se izobražujem na Dunaju iz področja, za Slovenijo precej novega, pri strokovnjakinji Karini Kalks. Sicer pa preprosto … rada pomagam. Na vseh področjih, če le imam za to primerno znanje.

Z Jernejem sta med prvimi začela s SUPanjem po Krki, to je tudi del vajine tržne dejavnosti. Kaj je po vaši oceni tako posebnega v tem športu, da je postal tako popularen?

Je preprosto dostopen vsakomur. SUPanje obožujejo razposajeni otroci, rekreativni športniki, pa tudi upokojenci, ki s pomočjo deske skrbijo za svoje ravnotežje, ohranjajo ali celo izboljšujejo fizično pripravljenost. Seveda pa ni lepšega, kot spustiti se po Krki, uživati v tišini in skritih kotičkih otokov sredi zelene krasotice. In se preprosto odklopiti. Dobro pri SUPanju je tudi to, da je priporočljivo pustiti mobilne telefone na kopnem. In potem je res mir. (smeh) Da je SUPanje res dostopno vsakomur, pa dokazuje tudi projekt Feel the freedom of the water, v katerem zelo intenzivno sodelujemo. Bistvo projekta je spodbujanje vključevanja invalidnih oseb v vodne športe, v našem primeru SUPanje. Želja je razviti posebne pristope in pripomočke, s katerimi bi bilo SUPanje invalidom primerno dostopno. In gre nam odlično. Skoraj vsak teden SUPamo z društvom Sonček iz Krškega, projektu pa se pridružujejo tudi številni invalidi iz vse Slovenije. V preteklem tednu je na primer Nino Batagelj s pomočjo prilagojenega sedeža za invalide SUPal na Krki in Zbiljskem jezeru. In bil pri tem odličen!

Tale Survivor in vi, to je bilo za tiste, ki vas ne poznamo najbolje, presenečenje. Pripravljate še kakšnega?

Zame pravzaprav ni bilo tako veliko presenečenje. Ker sem bila vedno 200-odstotno prepričana, da če bo Survivor kdaj na slovenski televiziji, potem bom jaz nedvomno v njem. Sicer pa svojih “presenečenj” običajno ne planiram, najdejo me sama, jaz pa se jim samo težko upiram. (smeh) Trenutno je morda največje presenečenje, ki ga počnem, še fitnes preobrazba z mojim trenerjem Mitjo Petanom. Tudi to se da primerjati s Survivorjem - v obeh primerih sem brez čokolade! (smeh)

Članek je bil objavljen v 35. številki Dolenjskega lista 1. septembra 2016

Janja Ambrožič