Dr. Niko Zupanič, po domače Švarski (1876-1961) – svetovljan iz Gribelj!

2.12.2016 | 12:00

Dr. Niko Zupanič, po domače Švarski (1876-1961) – svetovljan iz Gribelj!
Dr. Niko Zupanič, po domače Švarski (1876-1961) – svetovljan iz Gribelj!

»Kot sin kmetskih staršev je dosegel vse, kar more sploh doseči svoboden državljan: povzpel se je od pastirja do ministra, od preprostega kmetskega fantiča do obče znanega znanstvenika,« je z zanosom pričel svoj govor 26. julija 1931 občinski svetovalec Stevo Vrlinić iz Bojancev; in ga končal: »… prepričani smo, da izražamo danes našo pravično zahvalo, zato predajemo mi Belokranjci adlešičke občine, bivšemu ministru dr. Niku Županiču to diplomo našega častnega občanstva.«

1. decembra je minilo 140 let od rojstva velikega Belokranjca in tudi Slovenski etnografski muzej je z današnjo otvoritvijo razstave počastil spomin na svojega ustanovitelja, ki je že pred davnimi leti oral ledino na področju etnografije, antropologije, zgodovine in številnih drugih področij.

Niko se je rodil v Gribljah v Beli krajini v družini kmetov in trgovcev. Oče Miko je bil zelo uspešen pri trgovanju z vinom in je del sredstev sistematično investiral v sinovo šolanje. Obogatel naj bi s posojanjem denarja. Niko je po končani osnovni šoli nadaljeval šolanje v Novem mestu. Po maturi se je odločil za enoletno prostovoljno služenje vojaščine kjer je pridobil čin poročnika pri konjenici. Na Dunajski univerzi je vpisal pravo, a ga je kmalu opustil in nadaljeval na filozofski fakulteti s študijem zgodovine. Leta 1903 je doktoriral z disertacijo: Die Ankunft der Slowenen in dem Suden«. Postdoktorski študij je nadaljeval na antropoloških institutih v Münchnu, Baslu in Zürichu. Poleg osnovnega dela na področju zgodovine, etnologije in antropologije se je ukvarjal z idejo jugoslovanstva. Posebno delo je namenil Makedoncem, ki so bili v tem času še del turškega imperija. Zaradi svojih idej je prihajal v spore z avstro-ogrskimi oblastmi, pa tudi s profesorjem albanskega porekla Pekmezijem, ki ga je pozval na dvoboj s pištolami. (Ta je bil zaradi opravičila dr. Pekmezija zadnji hip odpovedan). Doma zaradi svojih idej ni mogel dobiti primerne službe, zato se je odzval povabilu dr. Cvijiča in kariero nadaljeval kot kustos etnografskega muzeja v Beogradu. V tem času je ustvari veliko pomembnih del. V času balkanskih vojn se je vrnil na Dunaj kot odposlanec srbskega premiera Pašića. Dunaj je moral leta 1914 v naglici zapustiti saj je na dvoboj z meči izzval avstrijskega oficirja, ker je ta žalil Slovane. Po začetku prve svetovne vojne je deloval za idejo združitve južnih Slovanov. Dosegel je, da je srbska vlada v Niško deklaracijo zapisala tudi osvoboditev Slovencev. Med leti 1914 in 1919 je veliko potoval po Evropi in Ameriki ter lobiral v zavezniških krogih in nagovarjal Slovenske izseljence za združitev z južnimi Slovani. Pripomogel je k temu, da je Jugoslovanski odbor protestiral proti rapalski pogodbi, ki je dodelila slovensko ozemlje Italiji.

V Kraljevini SHS postane direktor etnografskega instituta v Ljubljani in po končani politični karieri tudi Etnografskega muzeja. 1922 leta je imenovan za ministra v Pašičevi vladi a leta 1923 odstopi, ker na volitvah ni bil izvoljen za poslanca. Pašič ga vseeno obdrži v vladi kot ministra brez listnice, kjer ostane do 1925 leta, ko se dokončno posveti le znanstveni karieri. Pozneje je ker 13 let urejal tudi strokovno revijo Etnolog. Ko se na filozofski fakulteti ustanovi stolica za etnologijo, prevzame profesorsko mesto na univerzi v Ljubljani.

Podeljena so mu bila številna priznanja, tudi viteški naslov in začuda (redkokomu to uspe doma) so ga priznali tudi v Beli krajini. Adlešičani so ga 1931 imenovali za častnega občana občine Adlešiči. Na slovesnost v Adlešiče sta ga pospremila tudi kolega iz muzeja Maksim Gaspari in Stane Vurnik (podpisana na razglednici).

Niko je veljal za prostozidarja in zagrizenega antikomunista, zaradi česar so po drugi vojni poskušali njegova dela in vlogo v družbi zapsotavljati. Politično je deloval v Pašičevi stranki. Veliko del je posvetil tudi Beli krajini (Nastrižno kumstvo, Žumberčani in Marindolci …). Med drugo svetovno vojno se po kapitulaciji Italije umakne pred Nemci v Belo krajino, od koder je ob koncu vojne tudi evakuiran na svobodno ozemlje v Dalmacijo.

Razstavo je postavila kustosinja Mojca Rači; na otvoritvi pa so poleg direktorice SEM dr. Tanje Roženbergar in avtorice o dr. Niku Zupaniču spregovorila tudi vodja oddelka za etnologijo in antropologijo na FF dr. Bojan Baskar in vnukinja dr. Veronika Kralj Iglič.

Spominu velikega Belokranjca bosta tudi Toni Gašperič in Ljudska knjižnica Metlika posvetila enega od večerov v Gostišču Veselič v Podzemlju, ki se imenujejo »Bilo je …«. Takrat pa temu zapisu dodamo še nekaj zanimivosti, ki bodo postavljene na svetlo.

Boris Grabrijan, KP Kolpa
Fotografija:
- dr. Niko Zupanič (vir svetovni splet)
- razglednica Adlešič (osebni arhiv BG)
- knjižica govora ob predaji diplome (osebni arhiv BG)
- ostale fotografije Tončka Jankovič, Boris Grabrijan

Galerija

_niko (1)
_niko (2)
_niko (3)
_niko (4)
_niko (5)
_niko (6)
_niko (7)
_niko

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (2)

2.12.2016Oceni pripomba 

Po svoje tudi čuden tip: izzval na dvoboj z meči. Odločnost za slovanstvo pa mu res ne gre oporekati.

2.12.2016–1     + (0)     – (1)     Oceni Damjan 

Pa v Beli krajini je bil proti komunistom!? Še čudno da ga niso tardeči partizani pospravili.

Komentiraj prispevek

Uporabniško Ime

e-Naslov

Vaš komentar

Izračunajte vsoto sedem in sedem: