DL: 55 let Gostilne Štravs v Podturnu - V gostilni že tretja generacija

23.10.2016 | 18:20

Štravsovi (z leve) – Ruža, Žiga, Rado, in Milka, ki je ob prazniku občine Dolenjske Toplice prejela županovo zahvalo za 50-letno vrhunsko kulinarično ponudbo gostilne Štravs v Podturnu, s katero je privabila neštete domače in tuje goste predvsem na lov in ribolov ter jih tako navdušila tudi za obiske preostalih znamenitosti v topliški dolini. (Foto: M. Ž.)

Gostilna Štravs v Podturnu deluje že 55 let. (Foto: M. Ž.)

Ljubitelji rib, predvsem postrvi, pa tudi preostalih jedi iz morskih dobrot dobro poznajo gostilno Štravs iz Podturna pri Dolenjskih Toplicah. Ta letos praznuje že 55-letnico svojega delovanja in še danes tako kot nekoč brbončice gostov od blizu in daleč razvaja s svojimi jedmi.

Nekatere se niso spreminjale že vsa ta leta, denimo hrustljavo pečena postrv in v nadaljevanju modra kuhana postrv, po kateri radi posegajo predvsem tujci, pa tudi domače klobase in salame, predvsem divjačinske. Seveda, kot pravi Rado Štravs, sedanji gospodar, vseskozi sledijo željam njihovih gostov in dopolnjujejo svojo ponudbo pa tudi posodabljajo in obnavljajo gostilno. Tako so lani postavili zunanjo kuhinjo s krušno pečjo, v kateri pečejo pice in dobrote izpod peke, med slednjimi je za vse prste oblizniti hobotnica, ki pa jo pripravljalo le takrat, ko dobijo svežo iz morja. »Sicer smo v zadnjih letih postopoma prenovili celotno gostilno in vrt, za goste pa imamo urejene štiri dvoposteljne sobe v hiši za gostilno. Skočiš pač toliko daleč, kolikor lahko,« je pristavil Rado, ki mu v gostilni pomagata žena Ruža in sin Žiga, starejši Kristjan pa je že leto dni na Novi Zelandiji. Seveda po potrebi najamejo dodatno pomoč.

NEKOČ ZNANA KROJAŠKA DELAVNICA

Pred drugo svetovno vojno in še nekaj let po njej so Štravsovi imeli krojaško delavnico. Krojača sta bila Radov ded Avgust in oče Avgust, oba so klicali Gustelj. »Ded je z ženo Ano nekaj časa svojo krojaško delavnico imel tudi v Srbiji, kjer je šival delavske obleke za rudarske delavce. Med vojno so družino izselili v lager v Nemčiji in od tam se je po spletu srečnih okoliščin vrnila v rodni Podturn. Konca vojne žal niso dočakali v rodni hiši, porušila jo je okupatorjeva bomba, a so jo čez čas s pomočjo sosedov obnovili. Obrti se je izučil tudi moj oče, ki je po smrti deda prevzel delavnico,« se je spominjal Rado, njegova mama Milka pa je nadaljevala: »Gustelj je bil strasten ribič in lovec, živimo pod Kočevskim rogom, prodajali pa smo tudi ribolovne dovolilnice. K nam so prihajali ribiči in lovci od vsepovsod – Ljubljane, Zagreba… Pa tudi iz tujine. Njegova mama Ana je bila izvrstna kuharica, kuhala je v sanatoriju pri zdravniku Mirku Černiču v Mariboru. Tako je beseda večkrat nanesla, zakaj ne bi odprli gostilne, saj po drugi svetovni vojni v Podturnu ni bilo nobene več. K temu so nas spodbujali tudi domačini, ki so si želeli prostor za druženje.« In tako je Gustelj prešel od besed k dejanju in leta 1961 odprl gostilno, ki pa jo je zavoljo tega, ker ni dobil obrtnega dovoljenja, na papirju prevzelo gostinsko podjetje Majolka iz Straže, leta 1964 pa je postal sam svoj gospodar.

»Začeli smo s šestimi žlicami in šestimi krožniki, potem pa smo počasi dopolnjevali opremo. Hišo smo prizidali in nadzidali ter uredili štiri sobe s skupno kopalnico za naše lovske in ribiške goste. Gustelj je bil med ljudmi zelo priljubljen, znal je nemško, angleško in italijansko. Bil je odličen spremljevalec na lovu in ribolovu,« je pripovedovala Milka, ki je bila in je še vedno dobra kuharica, pred kratkim pa je dopolnila 80 let. Med njihovimi rednimi gosti so bili poznani slikar Peter Adamič (Ta je, kot se spominja Milka, soprogu večkrat dejal: »Gustelj, vrzi te cunje ven. S tem ne boste preživeli."), lobist in poslovnež Božo Dimnik, Emil Gaspari, uspešen podjetnik, ki živi v Ameriki… Gostili so tudi slovenska predsednika Milana Kučana in Danila Türka, predsednika prve slovenske vlade Lojzeta Peterleta, ministre, pa še bi lahko naštevali.

Danes 53-letni Rado je gostilno prevzel po očetovi smrti leta 2003, sicer pa je v njej delal že od mladih let. Njegov brat Sandi se je odločil za samostojno podjetniško pot v povsem drugih vodah in ima obrt oblaganja tal in sten nasproti domače hiše.

Članek je bil objavljen v 30. številki Dolenjskega lista 28. julija 2016

M. Žnidaršič