DL: Kako napisati pesem po Trobiševo

23.10.2016 | 11:00

Smiljan Trobiš v svoji knjigi Kako naj povem? poezijo poveže tudi z glasbo, kar je počel tudi kot gimnazijec na začetku svoje pesniške poti. (Foto: I. Vidmar)

Tako kot se mora pianist učiti tehnike in načinov podajanja notranje vsebine z glasbo, tako mora tudi pesnik prejeti določena znanja, da se lahko lažje in lepo izpove, pravi novomeški pesnik Smiljan Trobiš, ki se poučevanja pesniških veščin ni lotil prvič.

Ob enaindvajsetih samostojnih pesniških zbirkah, treh knjigah o kreativnem pisanju, treh zbirkah meditacij in zbirki molitev ter številnih objavljenih pesmih v zelo različnih časopisih in revijah premajhne pesniške kilometrine Smiljanu Trobišu res ne gre očitati, saj je nedvomno eden izmed najbolj produktivnih slovenskih pesnikov.

Teorije pisanja pesmi se je tokrat Smiljan Trobiš lotil analitično. Pesniškega vajenca do "teoretičnega" znanja pesništva pelje skozi štirideset kratkih poglavij, v katerih na preprost način pojasni posamezne vidike pesništva in ustvarjanja, ki jih podkrepi s primeri iz svoje pesniške zakladnice. Tako pojasnjuje moč besed, zvočnost, ritmičnost, rime, simbole, prispodobe, iskanje snovi za pisanje pesmi, umeščanje filozofije v pesniško misel, ustvarjalni nemir, pojasnjuje povezavo ljubezni in poezije, s psihološkega vidika razlaga ustvarjalno mišljenje, pripoveduje o lepoti jezika, govori o svetem v pesmih, motivaciji za pisanje in preroškosti poezije ter pisanju kot molitvi pa tudi o izvirnosti pristopa, na koncu pa poezijo poveže še z glasbo ter svojo pesem Pepelnik in sence opremi z akordi, Chopinov Scherzo pa z besedilom.

V pesniški pouk Trobiš vplete tudi marsikatero težavo in zaplet, ki ga je doživel v svojem več kot tridesetletnem pesniškem bivanju na tem svetu. Manja Žugman, ki je k Trobiševi tokratni knjigi prispevala spremno besedo, je izpostavila njegovo misel, da ne obstajajo dobre ali slabe pesmi, ampak so vse pesmi vedno samo pesnikove. Za likovno opremo knjige so s fotografijami kamnitih skulptur poskrbeli člani Društva ljubiteljev slovenskega naravnega kamna.

Članek je bil objavljen v 29. številki Dolenjskega lista 21. julija 2016

I. Vidmar