DL: Namesto zapora ali globe - Eni pometajo, drugi celo učijo

20.10.2016 | 14:45

Direktor Centra za socialno delo Novo mesto Alojz Simončič

Direktor Centra za socialno delo Novo mesto Alojz Simončič

Družbeno-koristno delo oz. delo v splošno korist je pri nas postala precej pogosta oblika kaznovanja tistih, ki so si kazen prislužili s prekrškom, manj pa je tistih, ki so jo dobili po kazenski zakonodaji. Po domače povedano, gre za način, ko polnoletna oseba, namesto da bi plačala globo ali šla v zapor, opravi določeno število ur v javno korist.

Sodišče takšen ukrep lahko izreka kot nadomestilo plačila globe za storjene prometne prekrške in kot nadomestilo zapora (nadomesti lahko do dve leti zapora, vendar ne v primerih, ko gre za kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost). Obseg izrečene nadomestne kazni je odvisen od storjenega dejanja in postopka, s katerim je bila nadomestna kazen izrečena.

PRISTOJNI CENTRI ZA SOCIALNO DELO

Izvajanje tega dela je v pristojnosti centrov za socialno delo, ki morajo skleniti dogovore z neprofitnimi organizacijami, pri katerih se to delo lahko opravlja, hkrati pa tudi vodijo in nadzirajo opravljeno delo.

Novomeški center za socialno je koordinator za izvajanje dela v splošno korist na svojem območju in še za tri druge centre, in sicer Trebnje, Metlika in Črnomelj. »Od leta 2010 do 2015 je z območja našega centra delo v javno korist opravljala 101 oseba, če pogledamo statistiko za lansko leto, pa je bilo teh ljudi 61,« je pojasnil direktor Centra za socialno delo Novo mesto Alojz Simončič in ob tem poudaril, da imajo zelo različne primere, po eni strani lahko nekdo dobi nalogo, da odsluži 40 ur, nekdo drug pa 700. »Najtežje je najti delodajalca za daljše obdobje, sploh če oseba, ki mora opraviti to kazen, poleg tega hodi še v službo. To načeloma pomeni, da ji moramo najti neprofitno organizacijo, v kateri bi lahko delal popoldne, kar ni enostavno, seveda pa obstaja tudi možnost, da se kazen odsluži v več organizacijah,« doda.

Center za socialno delo ves čas išče delodajalce, ki bi sprejeli osebe, napotene v to obliko kaznovanja, gre za različna društva, humanitarne organizacije, osnovne šole, zdravstvene domove, domove za starejše občane, bolnice, vrtce, župnišča idr.

CENEJE KOT ZAPOR

»Preden so osebe napotene na delo, morajo opraviti zdravniški pregled in izpit iz varstva pri delu, kar predstavlja strošek države, prav tako država krije tudi prevoz na delo in malico,« pojasni Simončič in izpostavi, da je kljub vsemu ta oblika prestajanja kazni cenejša, kot če bi ljudi poslali v zapor, hkrati pa lahko naredijo nekaj koristnega za družbo. »Za primer naj povem, da smo imeli enkrat nekoga, ki je obvladal jezike. Svojo kazen je odslužil v šoli, kjer je pri učenju pomagal slabšim učencem. Če bi ga poslali v zapor, bi se lahko on naučil kakšnih lumparij.«

Direktor novomeškega centra za socialno delo pove, da jim sodišče v dokument, ki ga prejmejo, zapiše, po katerem členu je bila kaznovana katera oseba. »Dobro je, če vemo, kaj je bilo narobe, tako se lažje dogovorimo z delodajalci. Njih seveda zanima, ali je nekdo prehitro vozil, je kaj ukradel, ali je bilo kaj tretjega. Mi jim čisto direktno ne povemo, poskrbimo pa, da ni težav, saj ne more vsakdo delati kjer koli, upoštevamo tudi izobrazbo in druga znanja,« pojasni. Omeni, da imajo kar nekaj težav, ko gre za Rome. Čeprav nikjer ne piše njihova narodnost, jih delodajalci ne jemljejo radi. Nekaj od njih jih je kazen odslužilo tudi na centru za socialno delo, kjer so urejali okolico, kosili travo, čistili, pozimi so kidali sneg.

LAHKO BI JIH STIMULIRALI

V vsaki organizaciji je oseba, ki je odgovorna za tistega, ki pride opravljat delo v javno korist, koordinatorka na centru za socialno delo pa za vsakega posebej vodi dokumentacijo, iz katere je razvidno, katero delo in kje je kdo opravljal, koliko ur, pa tudi kdaj. »Če kaznovana oseba v določenem času pa lastni krivdi ne opravi dela, se lahko izreče zaporna kazen. Takšnih ni veliko, a so, kakšnih pet odstotkov. Nekateri tega dela ne jemljejo resno, imeli smo pa tudi že primer, ko je oseba izginila v tujino.«

Simončič na koncu omeni, da bi bilo nemara dobro organizacije, ki omogočajo to obliko dela, še na kakšen način stimulirati, ker bi se na ta način povečalo število delovnih mest, tako bi se tudi za težje zaposljive kaj našlo in se nihče ne bi mogel izogniti roki pravice.

Članek je bil objavljen v 29. številki Dolenjskega lista 21. julija 2016

Janja Ambrožič

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava