DL: Portret tedna - Vesna Kelbl

16.10.2016 | 14:20

Vesna Kelbl

Pri dvanajstih letih je, še sama otrok, dobila v skrb skupinico malih tabornic, pet- in šestletnic. Odpeljala jih je na tridnevni hiking, kot temu pravijo taborniki, do Žužemberka. V treh dneh so otroci z nahrbtniki s spalno vrečo in ležalno podlogo prehodili več kot trideset kilometrov. "Pri tabornikih se hitro naučiš odgovornosti, naučiš se voditi druge, strah pred neuspehom te prisili, da se še desetkrat bolj potrudiš, poleg tega pa si kot otrok še precej več upaš kot kasneje, ko odrasteš," se svoje nagle preobrazbe iz brezskrbne nagajive deklice v mlado odgovorno osebo spominja Vesna Kelbl, ki ima še vedno svoj taborniški vod, a v središče pozornosti ni prišla zaradi taborništva, vsaj neposredno ne.

Pred dobrim tednom se je v Novem mestu zgodil festival ulične umetnosti. To se sicer ni zgodilo prvič in Vesna tudi ni začetnica te zanimive prireditve, ki je v dveh dneh k ogledu pestrega dogajanja privabila množico otrok in odraslih, je pa zaslužna, da je Rudi Potepuški lani po večletnem životarjenju spet kot feniks iz pepela vstal od mrtvih in letos zasijal v polnem sijaju. Zdi se ji, da je pomembno, da ima mesto tak festival, da se mesto tedaj lepše obnaša, da se otroci na Glavnem trgu spet igrajo, da je na Glavnem trgu tedaj največ otroškega smeha in veselja, da so veseli in nasmejani tudi odrasli.

Vesna Kelbl je še vedno študentka zgodovine, ki si želi čim prej diplomirati, a vedno pride vmes kaj pomembnejšega, kaj takega, kot je festival Rudi Potepuški, kar vodja knjigarne in programa pri novomeški založbi Goga mora narediti. V Gogo je Vesna prišla pred desetletjem, v času gimnazijske mature. Vprašala je, če imajo kaj dela zanjo, in ga je dobila. Bilo ji je tako všeč, da je moral študij še eno leto počakati, vmes pa se ji je zgodil še Grad teater, kamor jo je tedanji vodja programa pri Gogi Matic Bobnar povabil na odprto vajo, Ana Rokvič pa ji je kot gledališka mentorica pokazala, kaj vse se lahko dogaja v sodobnem teatru, ki jo je povsem začaral. Začela je nastopati in pomagala organizirati festival gledališča, glasbe in plesa Soleil.

V času študija se je v Gogo vračala predvsem poleti, ko je bilo največ dela in se je tam veliko dogajalo. Gostom literarne kavarne je stregla kavico, svoje bogate taborniške izkušnje je lahko unovčila pri različnih delavnicah in dogodkih za otroke pa tudi pri organizaciji literarnih večerov in koncertov. Šest let je tako z novomeško založbo sodelovala prek študentskega servisa, pred tremi leti pa so jo kar redno zaposlili kot vodjo knjigarne in programa. Čeprav zdaj pri praktično vseh Goginih prireditvah, med katere sodijo tudi vsi dogodki Novomeških poletnih večerov, nastopa v vlogi vodje organizacije, dela še marsikaj drugega, lahko je tonski mojster in lučkar, postavlja oder in ozvočenje, se na odru pojavi kot povezovalka, postreže pijačo in, ko gostje odidejo in je oder zložen v priročnem skladišču, pomaga še pometati ter naslednji dan napiše tudi finančno poročilo ter se pogaja z dobavitelji najboljših nemških, belgijskih in škotskih piv, po katerih je v Novem mestu znana kavarnica Gogine knjigarne.

Človek bi si mislil, da službi tako predana oseba nima časa ne energije za nič drugega, a pri Vesni Kelbl temu ni tako, za dušo privezati na OŠ Drska še vedno vodi svoj taborniški vod, pa v romskem naselju tudi še dela kot prostovoljka in med mladimi Romi širi bralno kulturo, otroke uči taborniških veščin, vodi bobnarsko delavnico, pred kratkim pa je z romskimi otroki na oder postavila gledališko predstavo Kje je torta, pa poročiti se tudi namerava v kratkem in potem ustvariti dom in družino. Srečno, Vesna!

Članek je bil objavljen v 28. številki Dolenjskega lista 14. julija 2016

Igor Vidmar