DL: Portret tedna - Slavica Derganc

1.10.2016 | 14:10

Slavica Derganc

Slavica Derganc

Še dolgo časa ostani takšna, kot si. Takšne potrebujemo! S temi iskrenimi in preprostimi besedami, ki pravzaprav povedo vse, je Slavici Derganc čestital eden od Mirnopečanov ob prejemu plakete občine Mirna Peč. Slavica, ki je Rdečemu križu zapisana od leta 2000 in zadnjih petnajst let vodi njegovo krajevno organizacijo v Mirni Peči, se je v srce ljudi zapisala s svojo skromnostjo, dobro voljo in nesebično pomočjo vsem, ki so pomoči potrebni.

Odlikuje jo velik socialni čut in deluje povezovalno, zato tudi nima težav s pridobivanjem aktivistk po vaseh, odlično sodeluje tudi z različnimi ustanovami, društvi, javnimi zavodi in občino ter skrbi za izobraževanja iz zdravstvenovzgojnih vsebin s pripravo predavanj in akcij, ki so bile odmevne v kraju in širši občini. »Imam res dobro ekipo prostovoljk, nobena mi ne odreče pomoči. Brez njih ne bi mogla. Je pa tudi res, da skušam marsikatero stvar narediti sama, da jih po nepotrebnem ne bi obremenjevala, saj so povečini mlade, v službi in imajo svoje družine,« je dejala. Tudi sama nikoli ne odreče pomoči. »Če nekaj obljubim, potem to tudi naredim. Nisem človek, ki bi pojedel svoje besede, četudi je to pomenilo, da sem svoje želje in potrebe dala na stranski tir. Morda bi se kdo vprašal, ali je vredno? Je! Ni denarja, ki bi nadomestil iskreno veselje ljudi in topel stisk rok,« je odločna 54-letnica iz Češenc.

Težka usoda ljudi jo prizadene, v vseh teh letih je videla in doživela marsikaj. Pravi, da se je delo aktivistk, odkar se je pridružila teh človekoljubni organizaciji do danes, precej spremenilo. Če so se nekoč bolj ukvarjale z organizacijo srečanja in obiskovanja starejših ljudi, vabljenjem ljudi na krvodajalske akcije, meritvami krvnega tlaka in dvakrat na leto pripravljale predavanje, kar vse sicer seveda počnejo tudi zdaj, je danes vse več razdeljevanja paketov pomoči, mlajše predvsem pestijo denarne težave in jim pomagajo pri plačevanju položnic, več je starejših, ki so osamljeni in imajo slabe pokojnine, ki navadno ne omogočajo človeku dostojnega življenja… »A starejši pravzaprav ne pričakujejo kakšne velike pomoči, čeprav živijo v skromnih razmerah, ki za nas včasih kar niso sprejemljive. Nedavno si je starejša gospa, ki sem jo obiskala, zaželela le margarino in marmelado, da bi si ju namazala na kruh. Kakšna skromna želja, ponekod pa pri polnih hladilnikih ne vedo, kaj bi jedli!«

Slavica Derganc je zaposlena v novomeški splošni bolnišnici, kjer v laboratoriju opravlja biokemične preiskave krvi. Čeprav z ljudmi sicer nima neposrednega stika, je delo zelo dinamično in naporno, še posebno dežurstva, a, kot pravi, je v službi srečna in je ne bi zamenjala za nobeno drugo. Hvaležna je, da ji ob strani vseskozi stoji družina, mož Tone ter sinova Matej in Jure, ki pa sta že odrasla in se osamosvojila. »To je največ, kar si lahko želi vsak starš. Vidi se, da sta rasla v duhu humanitarnosti, saj znata prisluhniti drugim in imata občutek do soljudi,« je bila zadovoljna.

Članek je bil objavljen v 25. številki Dolenjskega lista 23. junija 2016

Mojca Žnidaršič

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava