DL: Portret tedna - Štefan Hosta

29.9.2016 | 14:30

Štefan Hosta

V jubilejnem letu, ko novomeška škofija praznuje deset let obstoja, je v svoje vrste dobila kar štiri novomašnike. Eden od njih je 25-letni Šentjernejčan Štefan Hosta. Duhovniškega poslanstva se veseli, čeprav ve, da bo težko in odgovorno delo, a prepričan je, da bo z božjo pomočjo šlo. Kot pravi, je doma dobil dobro popotnico za življenje - naučili so ga delati in moliti.

Štefan prihaja iz delavsko-kmečke družine iz Sel pri Šentjerneju. Kdo ne pozna njihove kobilarne in jahalne šole Hosta, ki velja za ena največjih privatnih rej lipicanca v Sloveniji in tudi v Evropi? Štefan, četrti po vrsti od šestih otrok in eden od petih sinov, je doma delal vse, kar je bilo treba - hranil konje, pripravljal krmo, vozil traktor, učil v jahalni šoli ... A tudi vera je bila v družini, iz katere so že izšli duhovniški in redovniški poklici, vedno pomembna. »Starši nam je niso nikoli vsiljevali, saj jo živijo - otrokom so jo posredovali z zgledom, kar je največ,« pove Štefan, ki je bil vedno aktiven v cerkvenem življenju. V šentjernejski župniji je bil ministrant, organist in, kot pravi, v cerkvi mu je bilo vedno lepo in zanimivo. Ko je po osnovni šoli in biotehniški gimnaziji v Novem mestu razmišljal o nadaljnji poklicni poti, je odločitev za duhovniški poklic prišla čisto naravno.

»V sebi sem čutil poklicanost za Boga. Spoznal sem, da bom bolj zadovoljen v duhovniškem kot družinskem življenju. Ko sem se dokončno odločil, sem v sebi čutil mir in gotovost - takrat sem vedel, da je tako prav,« pripoveduje Štefan in doda, da mu je bil velik zgled domači župnik g. Anton Trpin, ki mu je najprej zaupal svojo odločitev. Vesel in hvaležen je, da so jo tudi starši lepo sprejeli, kar za vse njegove kolege žal ne drži.

Med študijem teologije si je Štefan nabiral intelektualna in praktična znanja, ob srečanjih z duhovniki na župnijah - pomagal je v Leskovcu pri Krškem in v župniji Šempeter-Otočec - se je srečeval z realnostjo poklica, za katerega se zaveda, da je lep in težak, zlasti v današnjem, duhovnikom in krščanstvu nenaklonjenem času. »A predvsem je to lep poklic,« odločno pove. Štefan si je za novomašniško geslo izbral besede evangelista Janeza: »Videl je in veroval« (Jn 20,8), »saj je videti nekaj človeškega, verovati pa je dar, česar bi se morali vsi bolj zavedati, sploh pa največjega odrešenjskega dogodka za veliko noč.« Kot duhovnik želi biti ljudski in blizu ljudem, a skrb za duhovnost bo vedno na prvem mestu. Pastirsko vlogo »svoje črede« vidi bolj v služenju kot v oblasti. Veseli se dela z mladimi, ki so večkrat zmedeni v tem svetu in iščoči. »Zato jih je treba navduševati za dobro, da najdejo pravo pot, to pa je naloga vseh vzgojiteljev, od staršev do šole in tudi nas, duhovnikov,« meni Štefan, ki nasploh pri kristjanih pogreša bolj pokončno držo, ti pa se žal svoje vere pogosto celo sramujejo. Svojo duhovniško pot začenja kot kaplan v župniji Toplice, kamor ga pošilja škof msgr. Andrej Glavan.

Štefan Hosta bo moč za zahtevno delo duhovnika, ki je ljudem na voljo dobesedno 24 ur na dan, seveda črpal iz vere. Upa pa, da mu bo kaj časa ostalo tudi za hobije, kot sta npr. tek in kolesarjenje, ter za prijatelje in družino. Kot zaveden Slovenec je zelo vesel, da je njegovo mašniško posvečenje sovpadlo prav z dnevom državnosti in 25-letnico samostojnosti naše domovine. »Naša generacija ima pač to srečo,« se nasmeje in Slovencem želi, da bi bili bolj narodno zavedni, da bi bolj držali skupaj in spoštovali svoje korenine, ki izhajajo iz krščanstva. To velja tudi za Evropo.

Članek je bil objavljen v 26. številki Dolenjskega lista 30. junija 2016

Lidija Markelj