DL: Portret tedna - Branko in Martina Korenič

23.9.2016 | 11:25

Branko in Martina Korenič

Branko in Martina Korenič

Sredi Bele Cerkve stoji Koreničeva domačija, ki je z velikim in urejenim dvoriščem že leta središče dogajanja v kraju. Tu potekajo številne prireditve, vaje, srečanja, tu mnogi parkirajo svoja vozila, ko pridejo na razne dogodke, v cerkev itd. A vse to ne bi bilo mogoče, če ne bi tu domovala prijazna in ustrežljiva zakonca Korenič, Martina in Branko, ki sta vedno pripravljena obiskovalcem na stežaj odpreti svojo domačijo in tudi priskočiti na pomoč pri organizaciji dogodkov.

V zahvalo sta postala letošnja nagrajenca občine Šmarješke Toplice - predlagateljev je kar šest društev iz Bele Cerkve. Odkrito povesta, da česa takega nista pričakovala in da niti najmanj ne delata za kaka priznanja. »Ja, kaj pa bi bilo, če ne bi drug drugemu pomagali?« se nasmeje ata Branko in z ženo ugotovita, da si ne predstavljata, da bi živela kje drugje kot na vasi, v Beli Cerkvi, kjer so ljudje še kolikor toliko povezani med sabo in manj odtujeni kot v mestih. Res je, da kmečkih opravil, ki so včasih družila vaščane, skorajda ni več, a v Beli Cerkvi je res živahno društveno življenje.

Tako tudi v tretjem življenjskem obdobju ne mirujeta. Skorajda ni dneva, da ne bi imela kakih obveznosti: vaj, sestanka, tekmovanja … Oba sta navdušena gasilca veterana in Martina z veseljem pove, da se je pred dnevi njihova ženska veteranska ekipa znova udeležila državnega tekmovanja v Kopru. Tudi med upokojenci sta pridna, sproščata se ob igranju pikada, Martina pa še poje v cerkvenem pevskem zboru in je nepogrešljiva pri podeželskih ženah in dekletih, saj od nekdaj zelo rada peče in kuha. Pri hiši nikoli niso kupovali kruha, vedno ga je pekla, pa še kako drugo pecivo, in z njim razveseljevala bližnje. Ko so npr. gasilci kaj delali pri gasilskem domu, je Branko vedno pomagal, Martina pa jim je kot mama pripravila malico ali kosilo. Tudi gasilske vaje imajo gasilci nemalokrat kar na njihovem dvorišču. No, v bližnji prihodnosti bo Bela Cerkev dobila urejena parkirišča in Koreničevo dvorišče se bo razbremenilo.

Martina in Branko sta vesela, da je šmarješki občini uspelo na mestu stare osnovne šole postaviti nov kulturni hram, Hišo žive dediščine, ki je vaščane še bolj povezala, v njej pa je vedno pestro. Ponosna sta na šmarješko županjo Bernardko Krnc, »ki je res zagnana in vztrajna, veliko ji je uspelo in občina, odkar je samostojna, zelo napreduje,« ugotovita.

A Martine in Branka ne bogati le družabno življenje, tudi delo na domačiji - leta 1958 jo je kupil Brankov oče, ko so jim zaradi avtoceste porušili dom v Dragi. Nekoč sta imela živino, danes pa le še kokoške. Na njivi si pridelata vso zelenjavo, v Vinjem Vrhu pa obdelujeta vinograd s 1.800 trtami, v glavnem za cviček. Ob službi - oba sta bila zaposlena v novomeški tovarni Krka - in družini je bilo obveznosti vedno dovolj. Zato sta ponosna na svoje tri otroke, ki sta jih vzgojila v delovne in odgovorne ljudi. Zdaj so že vsi odrasli: Branko (ki bo prevzel domačijo), Brigita in Sonja. K sreči živijo blizu in ni lepšega kot tiste dni, ko se zberejo skupaj. Martino in Branka razveseljuje osem vnukov. Lepo je gledati, kako odraščajo. Ja, leta hitro tečejo in kar verjeti ne moreta, da bosta prihodnje leto slavila že zlato poroko. 50 let skupnega življenja res ni malo in velja jima čestitati. Ne le v pridnosti in prijaznosti, Martina in Branko sta lahko za zgled tudi v lepem in spoštljivem sožitju v dvoje, kar se mnogim mladim žal danes zdi nedosegljivo. Nanju bi bil gotovo ponosen tudi v tej hiši rojeni slovenski zgodovinar Fran Zwitter.

Članek je bil objavljen v 24. številki Dolenjskega lista 16. junija 2016

Lidija Markelj

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava