DL: Tanja Turk - Z električnim vozičkom bo samostojnejša

26.8.2016 | 14:40

Tanja Turk z mamo Majdo in očetom Davorinom, ki je v nedeljo tudi tekel. (Foto: J. A.)

Tanja Turk z mamo Majdo in očetom Davorinom, ki je v nedeljo tudi tekel. (Foto: J. A.)

Nastopilo je kar 90 rekreativnih tekačev. (Foto: J. A.)

Nastopilo je kar 90 rekreativnih tekačev. (Foto: J. A.)

Najmlajši so najprej tekli, kasneje pa so se predajali drugim radostim. (Foto: J. A.)

Najmlajši so najprej tekli, kasneje pa so se predajali drugim radostim. (Foto: J. A.)

Leo klub Novo mesto je izkupiček tokratnega dobrodelnega teka namenil Tanji. (Foto: Leo klub Novo mesto)

Leo klub Novo mesto je izkupiček tokratnega dobrodelnega teka namenil Tanji. (Foto: Leo klub Novo mesto)

Študentka Tanja Turk je pri svojih 25 letih polna načrtov kot njeni vrstniki: čim prej si želi zaključiti magistrski študij na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo na ljubljanski Filozofski fakulteti, si najti zaposlitev in samostojno zaživeti. Ker ima cerebralno paralizo, je izjemnega pomena, da ima primeren voziček, ki ji bo omogočal neodvisnost. Zdaj ga še nima, a ga bo dobila v kratkem.

»Električni voziček sem že naročila, čakam, da prispe v Sočo, kjer ga bom prevzela. Stane sedem tisoč evrov. Večino bo plačala zdravstvena zavarovalnica, nekaj tisočakov pa bom morala primakniti še sama,« je povedala prijetna sogovornica, ki ji je na pomoč priskočil novomeški Leo klub. Izkupiček 6. dobrodelnega teka so namenili za njen voziček.

OČE SERVISER

»Voziček, ki ga uporabljam zdaj, je star že 13 let. Na vsaka tri leta mi je sicer pripadal nov, a sem bila doslej s tem zadovoljna, zadoščal je mojim potrebam. Ker ga servisira oče, nisem čutila potrebe po drugem. Zdaj je drugače, če želim biti še bolj samostojna in hitrejša, potrebujem električni voziček.« Ob tem omeni, da se je morala, ko je opravljala študentsko delo, od doma odpraviti tudi dve uri pred začetkom dela.

Tanja je hvaležna, da so v Leo klubu donacijo namenili njej. »Pred odločitvijo, komu bodo namenili zbrani denar, so se obrnili na Društvo študentov invalidov Slovenije, saj so želeli najti primernega študenta iz tega okolja, in tako prišli do mene,« je zadovoljna povedala nedeljska obdarovanka, ki je tudi sicer zelo aktivna v društvu, ki združuje študente z invalidnostjo. »Sodelujem pri njegovi promociji, organizaciji prireditev, zdaj se na primer pripravljamo na 20-letnico društva, sama pa se udeležujem tudi različnih delavnic.« Pred odhodom v Ljubljano pa je bila aktivna članica Sončka – Društva za cerebralno paralizo Dolenjske in Bele krajine.

Leo teka se je udeležila skupaj s starši. Mama Majda je skupaj z njo uživala v dogajanju na Portovalu, ki ga je popestril tudi Primož Kozmus, oče Davorin pa je skupaj z njenimi štirimi nečaki tekel za svojo Tanjo.

»Moram poudariti, da sem staršem zelo hvaležna, da me že od rojstva vključujeta v vse družinske aktivnosti. Nikoli med nami otroci nista delala razlik,« pove Tanja, ki ima cerebralno paralizo že od rojstva.

DIAGNOZA: CEREBRALNA PARALIZA

Ko je njena mama prišla v porodnišnico rodit petega otroka, niti slutila ni, da bo z deklico kaj narobe, saj so bili starejši štirje otroci (trije sinovi in hči) popolnoma zdravi. Rojevala je dva dni, in ko je medicinsko osebje prosila, naj ji naredijo carski rez, je niso uslišali. »Rodila sem se v 34. tednu nosečnosti, šest tednov prezgodaj.«

Nastala je nepopravljiva škoda. Tanjina mama je pri dveh mesecih opazila, da dekletce napreduje veliko počasneje, kot so starejši otroci. Po preiskavah je prišla diagnoza: cerebralna paraliza. Starši so jo začeli voziti na fizioterapije ter delovne terapije.

Izkupiček letošnjega, 6. dobrodelnega Leo teka, ki ga je Leo klub Novo mesto organiziral skupaj z Lions klubom Novo mesto preteklo nedeljo, so namenili za nakup Tanjinega vozička. Teklo je 49 otrok in 90 odraslih, na dogodku so zbrali kar 3.400 evrov.

PO STOPNICAH PO ŠTIRIH ALI DVEH

»Družina je ob mojem rojstvu živela v vrstni hiši v Novem mestu, kjer ni bilo nič prilagojeno za invalidski voziček. Ko sem bila majhna, so me po stopnicah nosili, potem pa sem se jih naučila premagovati po vseh štirih in ob opori tudi stoje. Lahko grem gor in dol, a počasneje, kot to naredijo zdravi, za 20 stopnic potrebujem tudi do pet minut.«

Osnovno šolo je obiskovala v Bršljinu, potem se je vpisala na Klasično gimnazijo Novo mesto, sledila je prva stopnja študija na Filozofski fakulteti v Ljubljani, pred njo je še sklepni del: dokončanje magistrske naloge in njen zagovor. »Od malega veliko berem, mama me je vpeljala v svet knjig, zato sem si tudi sama želela, da bi ljubezen do branja prenašala naprej. Od tu je prišla odločitev za študij bibliotekarstva. Najprej sem si želela, da bi delala v knjižnici na izposoji, a sem spoznala, da moraš biti tam zelo hiter, kar bi bilo zame zelo obremenjujoče, zato zdaj upam, da bom lahko delala katalogizacijo, torej pripravo knjig na izposojo.«

V ŠTUDENTSKEM DOMU

Ko je študirala na prvi stopnji, sta jo starša tri leta vsak dan vozila iz Novega mesta v Ljubljano. »Pri moji vlogi za študentski dom je takrat nastala administrativna napaka in dodelili so mi posteljo v apartmaju, ki ni bil prilagojen za invalide. Enako se je zgodilo tudi, ko sem vpisala drugo stopnjo.« A v drugo je vztrajala, vložila je pritožbo in dobila je mesto v invalidskem apartmaju v študentskem domu za Bežigradom, kjer živi s sostanovalko.

»Imela sem srečo, da me na začetku ni preveč mučilo domotožje. Na selitev od doma sem se psihično pripravila, takrat je blizu živel tudi brat, zato mi je bilo lažje. Vedno se rada vračam domov v Novo mesto, priznam pa, da si želim, da bi po študiju ostala v Ljubljani. To je vendarle večje mesto, kjer vidiš različne ljudi in s svojo invalidnostjo ne izstopam. Dobro se počutim tam in hkrati imam v Ljubljani več možnosti za zaposlitev,« še pove.

Ker zaradi cerebralne paralize vendarle ne more biti popolnoma samostojna, ima preko Društva študentov invalidov Slovenije osebnega asistenta, ki ji dve do tri ure na dan pomaga pri opravilih, ki jih ne zmore čisto sama, na primer pri osebni higieni, pripravi obroka, opravkih …

Ugotavlja, da je prestolnica arhitektonsko dobro prilagojena za invalide, v Novem mestu pa je nekoliko slabše. »V starem delu mesta mi gibanje z vozičkom otežujejo že same kocke. Je pa res, da se povsod da priti, če je volja!«

Tanja Turk je dekle, ki dokazuje, da nič ni nemogoče. »Vesela sem, da me je družina sprejela, zato sem se lažje sprijaznila s tem, da sem na vozičku. Sicer pa ni voziček tisti, ki me določa, je le moj pripomoček, jaz sem še vedno oseba s svojim karakterjem.«

Članek je bil objavljen v 21. številki Dolenjskega lista 26. maja 2016

Janja Ambrožič

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava