Vaš izlet: Med koliščarji na ljubljanskem barju

23.8.2016 | 10:00

V soboto, 20. avgusta, smo si lahko ogledali na Ljubljanskem barju, v bližini vasi Drage pri Igu, dejavnosti, ki so jih člani različnih organizacij prikazali v sedemintridesetih delavnicah, ki naj bi obiskovalcem približale življenje koliščarjev, prebivalcev barja pred sedem tisoč in več leti na barju.

Vse dejavnike je združevalo Društvo Fran Govekar Ig. Med izvajalci so bili mnogi zasebni zbiralci, rokodelci in ljubitelji znanj iz preteklosti. Ljudje v tedanjem času so se v vsakodnevnem življenju ukvarjali pretežno z lovom in nabiralništvom, kar je bilo dodobra prikazano na letošnjem koliščarskem dnevu.

Kaj je sploh kolišče. Lahko rečemo tudi mostišče, prebivalci so mostiščarji, koliščarji. Gre za na brunih, kolih zabitih v mehko dno jezera, močvirja, postavljene lesene koče, bivališča, lovcev iz neolitika, bakrene dobe. Pri nas na Ljubljanskem barju je bilo odkritih petnajst takšnih kolišč, iz Ljubljanice je bil v lanskem letu dvignjen z dna devet metrov dolg drevak, ki je v enem kosu izdolben iz hrastovega debla. Poleg lova so se ukvarjali z živinorejo, za nabiranje in kuho uporabljali že žgano lončevino, poznali preproste statve in tkali blago iz konoplje in lanu. Ženske so dobro šivale kožuhovinasta oblačila, saj je bilo tedaj mrzlo. Predel prikaza letošnjega koliščarskega dne omogoča celotni program življenja od lova (izdelovanje lokov, puščic, kopij, taljenja bakrene rude in vlivanja bakrenih sekiric).

Celotna prireditev je bila povzetek opisov dogodkov iz nam vsem dobro znanega romana Bobri pisatelja Janeza Jalna. Glavni junak Ostrorogi Jelen in Jezerska Roža sta upodobljena skozi pripoved, pesem in ples. Glasbil ni bilo slišati, čeprav vemo, da je ravno na našem ozemlju, arheološko najdišče Divje Babe, bila najdena na svetu najstarejša koščena piščal človeka iz paleolitika.

V mnoštvu delavnic so tako odrasli, zlasti pa otroci, lahko podoživljali dogajanje iz tistega časa. Že na samem začetku prizorišča je bilo moč treti zrna na žrmljah, mesiti testo, ga oblikovati na koncu palice in nato peči nad žerjavico. Kruh je bil trd, brez soli in večkrat ožgan, vendar za takratnega človeka slasten. Tudi peka mesa na ognju je bila podobno prikazana in izvedena. Starejši so se lahko posladkali s preprostim pivom, zvarjenim iz takratnih pripravkov, zrn divjega ječmena. Veliko delavnic je bilo namenjeno spoznavanju in uporabi zdravilnih rastlin, semen in plodov, zlasti borovnic, lesnik, divjih hrušk, žira, lešnikov, želoda, brusnic in sokov breze in javora.

Gojenju koz, ovac, kur in zajcev je bilo na dnevu posvečeno nekaj prostora. Če govorimo o prostoru, lahko rečemo, da bi organizator moral nameniti delavnicam večji prostor, saj je bilo v večini vse pod nadstreškom šotora, stisnjeno na nekaj kvadratnih metrov. Avstrijska družina, lepo oblečena v oblačila tistega časa iz kož, je bila kar preveč omejena v vsem svojem bogastvu prikaza.

Obiskovalci so se lahko seznanili s časovnim zgodovinskim trakom, ki je nazorno pokazal čas pred našim štetjem, rojstvom Jezusa, in časom našega štetja z odkritji Krištofa Kolumba.

Čeprav se morda obiskovalcu zdi vstopnina visoka, je potrebno pomisliti na priprave in stroške, bogastvo materiala, ki so ga prikazovalci pripravili v delavnicah. Pogrešali smo le na jezeru postavljeno kolišče, z drevaki privezanimi na koleh in nekaj statistov v opremi tedanjih lovcev. Škoda, saj bi prikazi v živo pritegnili še večje število obiskovalcev, zlasti turistov iz tujine.

Ob koncu lahko rečemo, da so bile delavnice dobro izbrane, lov na belega bobra kot rdeča nit pa malce preveč ovita v nek ptičji izbor slik na papirju po grmovju. Lahko bi bilo tudi drugače, v resnici lov na bobre.

Vam, ki niste izkoristili te možnosti, priporočamo, da si preberejo roman Bobri. Ne bo vam žal! Na naravoslovnih sprehodih v dolini Temenice pa si nato razvijajte svojo domišljijo.

Na priloženih slikah si oglejte resničnost prikaza dela v različnih delavnicah.

Prispevek in slike podarja Jože Pečnik

Galerija