DL: Cenacolo zaprl vrata - Fantje so bili pravi blagoslov za nas!

20.8.2016 | 17:30

Dnevi odprtih vrat Cenacola so bili vedno zelo obiskani. Na sliki ima mašo na prostem
nekdanji škocjanski župnik g. Damjan Štih.

Skupnost Cenacolo, pot do resnice in iskrenih prijateljev

Žive jaslice - predstava, ki je bila vedno vredna ogleda

Hrano so si fantje pridelali sami.

Po dvanajstih letih, odkar je v Škocjanu začela delovati skupnost Cenacolo, v kateri so mnogi fantje, nekdanji odvisniki, našli pravo pot iz sveta drog in zasvojenosti, je hiša te dni zaprla svoja vrata.

Ta novica je mnoge osupnila, saj gre za edino tovrstno skupnost v Sloveniji. A to ne pomeni, kot pravijo odgovorni, da fantje in dekleta ne bi mogli več vstopati na pot Cenacola. To so počeli pred odprtjem hiše v Sloveniji in bodo tudi poslej.

KANDIDATOV VSE MANJ

Razlogov za zaprtje hiše je več. Kot opažajo že dlje časa, je prišlo do sprememb po vsej Evropi, saj je vstop v skupnost Cenacolo vse manjši, tako da so zaprli že dve svoji hiši na Hrvaškem in v Italiji. A to žal ne pomeni, da je odvisnosti manj, kot bi kdo pomislil. »Dejstvo je, da so se odvisniki v desetih letih stoodstotno spremenili. Včasih so bili klasični, v glavnem so jemali kokain, heroin ipd., danes pa jemljejo vse, kar jim pride pod roko, povrhu vsega pa so pogosto zraven še psihične težave, povezane z odvisnostmi, kot so shizofrenija, paranoje, tesnobe ipd. Skupnost mora presoditi in se odgovorno odločiti, koga sprejeti, da mu bo kos,« pravi Aleš, odgovoren za vstope v skupnost Cenacolo v Sloveniji.

KARIZMA SKUPNOSTI

Odločitev za zaprtje hiše v Sloveniji, kjer je istočasno bivalo okrog 15 fantov, je bila premišljena in odgovorna. Tudi tu je bilo vstopov vse manj, »predvsem pa se je spremenila struktura ljudi. So bistveno krhkejši kot pred leti, po dveh ali treh letih bivanja v skupnosti pa niso sposobni za vodenje hiše. »Ta problem je bil tudi v Škocjanu. Zaradi pomanjkanja vstopov ne moremo več slediti karizmi skupnosti, in ker ne želimo popuščati v kvaliteti, menimo, da je bolje, da je kaka hiša manj,« je povedal Aleš ter omenil še specifiko Slovenije.

»Majhni smo in pri nas je kar dosti drugih možnosti zdravljenja odvisnosti, ki so na prvi pogled lažje sprejemljive, manj radikalne ter zahtevne, zato pa za odvisnika bolj privlačne. Če se postavim leta nazaj, ko sem potreboval tovrstno pomoč, bi takrat sam verjetno izbral milejšo, lažjo pot. Če pa bi bila odvisnost danes problem mojih otrok, bi vztrajal, da izberejo Cenacolo,« pravi Aleš. Koliko je bilo v teh letih ozdravljenih, je težko reči, saj statistike ne vodijo, »pokazatelj uspešnosti pa so srečanja v Italiji in na Hrvaškem dvakrat letno, kamor prihaja res veliko tistih, ki so bili v Cenacolu, tudi Slovencev, in vesel sem, da jim gre dobro, da so stabilni. Tu so tudi srečavanja članov Cenacolo.ex, bivših članov, ki smo povezani in drug drugemu v pomoč v vsakdanjem življenju,« pravi Aleš.

DELO IN KRŠČANSKE VREDNOTE

Vodilo skupnosti Cenacolo, ki jo je leta 1983 ustanovila s. Elvira Petrozzi in velja za najstrožjo med vsemi, so delo in krščanske vrednote. Edini pogoj za vstop v skupnost je volja za spremembo življenja. Niso pomembni vera, narodnost, morebitna kriminalna preteklost, materialno stanje družine, saj je zdravljenje brezplačno. Sodelovanje družine je želeno. Mnogi izgubljeni, zmedeni in razočarani mladi, ki so se izgubili v hlepenju za užitki, ki jih ponuja ta svet, so šele tu spoznali, kaj je pomembno v življenju - pravo prijateljstvo in resnica. Tu ni ne zdravil ne droge. Ponavadi so fantje v skupnosti do dve leti, »ko jim postane preveč domače, pride do premestitve v drugo hišo, saj skupnost zahteva neprestano rast. Delo je trdo - v vseh pogledih, a se izplača,« meni Aleš.

Tudi v Škocjanu, kjer so fantje - v glavnem Hrvati in Slovaki, Slovenci pa so bili bolj drugje - domovali na idiličnem, samotnem hribčku na domačiji in posestvu Ruparjevih, ki so ju skupnosti dali v brezplačni 30-letni najem, so imeli možnosti veliko. Skrbeli so za posest in hišo, si sami pridelali hrano, skrbeli za živino, delali v gozdu, na vrtu, imeli mizarsko delavnico. Obenem so si prizadevali za iskrene odnose in spletli iskrena prijateljstva, ki jih prej niso poznali.

V OKOLJU PRILJUBLJENI

Tudi z okolico so odlično sodelovali - bili so odprti in tudi Škocjančani so jih kljub začetni zadržanosti lepo sprejeli in bili veseli njihove prisotnosti. Pomagali so jim po svojih močeh. Fantje iz Cenacola, ki so dokazali, da so bile bojazni odveč, so vsako leto decembra pripravili več predstav živih jaslic, junija dan odprtih vrat, sodelovali so s Karitasom, pomagali pri prireditvah, se radi odzvali vabilu šol in drugih ter mladim pričali svoje zgodbe odvisnosti in poti k polnejšemu in vrednejšemu življenju.

Domačini so zdaj res žalostni, da Cenacolo odhaja iz njihove sredine, čeprav razloge razumejo.

CENACOLO REŠUJE IZVOR TEŽAV

G. Damjan Štih, nekdanji škocjanski župnik, ki je bil s fanti od vsega začetka, danes pa vodi Župnijo Kočevje, pravi takole: »Skupnost je bila v Škocjanu in širše v Sloveniji živa priča moči evangelija. Osnovna razlika med skupnostjo Cenacolo in mnogimi drugimi oblikami "pomoči" zasvojenim je namreč ta, da se edino Cenacolo resnično posveti izvoru težav. Droga namreč ni problem, prav tako ne alkohol, internet ali igre na srečo. Resničen problem je pomanjkanje smisla, razvajenost, neodpornost na življenje. Skupnost Cenacolo je tekom desetletij svojega obstoja dokazala, da je potrebno spreobrnjenje, če želimo pustiti za sabo kakršno koli odvisnost. Moli, delaj, rešuj težave sproti, to so njena vodila. In hvaležen sem, da smo v Škocjanu v živo lahko videli, kako taka pot rodi sadove,« pove Štih, ki je bil s fanti kot župnik povezan tesneje kot večina drugih krajanov. »A vedno sem jim pustil, da so živeli svojo karizmo. Žal se vse lepe stvari nekoč tudi končajo. Skupnost je za današnje razvajene mladce žal očitno pretežka. Drugih, lažjih in temu primerno (ne)učinkovitih skupnosti ali terapij je vse več. Fantje preprosto več ne vstopajo v skupnost tako številčno kot v preteklih letih in žal se zapira tudi slovenska hiša. Vsi prijatelji skupnosti Cenacolo si želimo, da bi ne bilo tako, ampak ker verjamemo, da je pot skupnosti prava, ne smemo dopustiti, da bi skupnost životarila in tako ne bila več to, kar naj bi bila. Zato je (žal) prav, da se zapre,« pravi Štih.

Tudi škocjanskemu županu Jožetu Kaplerju je žal, da skupnost zapira vrata. »Začetne bojazni občanov zaradi njihovega prihoda je bilo kmalu konec. Pomembnost skupnosti pri nas se je takoj pokazala v smislu urejenosti okolja, v katerem so prebivali, v odnosu do narave, obdelanosti polj, vzreje živine, skratka, fantje so dokazali, kako se da z delom in vztrajnostjo preživeti na zemlji. Njihovo delovanje in način bivanja nam je bil vsem občanom svetel zgled,« pravi župan in omeni dobro sodelovanje z lokalno skupnostjo. »V našem okolju jih bomo pogrešali, ker so bili pravi blagoslov za vse nas,« pravi Kapler.

Za vso pomoč v novomeški škofiji se fantom iz Cenacola zahvaljuje tudi škof msgr. Andrej Glavan. »Zelo rad sem od časa do časa prihajal v skupnost maševat in spovedovat. Vedno sem občudoval delo Božje milosti in proces preustvarjanja src in prenove življenja. Zato mi je žal, da se Cenacolo zapira. Spoštujem pa razloge, zaradi katerih se skupnost ukinja. Upam, da bo ta oaza molitve in truda za novo življenje v pravi svobodi zaživela v kakšni novi obliki,« pravi škof.

Ruparjevi, ki so jim v skupnosti Cenacolo neizmerno hvaležni za dar bivanja na njihovi domačiji in za korekten odnos vsa leta, želijo, da sedaj prazna hiša v kaki drugi obliki služi podobnemu namenu, kot je Cenacolu.

Slovencem so na voljo delujoče hiše skupnosti Cenacola v Italiji, na Hrvaškem in drugod, vstopni razgovori, ki so do sedaj potekali v Škocjanu, pa bodo v Ljubljani. Vsa pojasnila so možna na naslovu: info@cenacolo-ex.org ali po telefonu 051-876-946.

Članek je bil objavljen v 20. številki Dolenjskega lista 19. maja 2016

Besedilo in foto: Lidija Markelj