DL: Portret tedna - Ivana Vatovec

20.8.2016 | 12:40

Ivana Vatovec

Med ravnico Banata, brezami in steljniki Bele krajine in senco koroških gora je doma njena duša. Ko vstajajo jutra, ki dišijo po daljnem Banatu, belokranjski ravnici in Koroški, Ivana Vatovec – ona nosi v sebi to dušo – najbrž začuti neustavljivo slo po pisanju. Piše prozo in pesmi. Z letnico 2015 je pri Mohorjevi družbi v Celovcu izšla njena knjiga Kjer šelestijo breze, ki jo je posvetila svoji mami Mariji, po domače Marički, Iči. Ivana se je rodila v Srbiji v občini Vršac in to je tudi zgodba njene mame. Iča je namreč v mladosti odšla v Banat, tam spoznala Slovenca s Štajerske, se z njim poročila in rodile so se jima štiri hčerke, med njimi najmlajša Ivana. Slovenska kolonista sta se leta 1957, ko je bila Ivana stara tri leta, vrnila v Slovenijo in si ustvarila dom v Beli krajini v Dobličah.

Dobliče so vsekakor tam, kjer šelestijo breze, in tam je tudi Želebej, rojstna vas Ivanine mame, kamor so Ičine hčerke hodile na nepozabne počitnice. »Ko smo prišli v Dobliče, je na travniku cvetelo veliko ivanjščic. Segale so mi do vratu,« se Ivana spominja prihoda v kraj, kjer so potem živeli.

"Vsi v družini smo radi brali. Mama je tudi pisala,« pravi Ivana, ki si je, tako zaznamovana, izbrala pozneje poklic komercialnega tehnika. Zapisana knjigi in pisanju se je nekoč v življenju zapisala še pišočemu Rudiju Mlinarju, čigar književni opus je obsežnejši, a Ivano tak možev pisateljski zanos ne moti, prej jo ustvarjalno krepi. Ivana in Rudi si, kot pravita, svetujeta glede pisanja, druženje dveh peres sta izpovedala celo z besedami, da če se ne bi srečala, najbrž nihče od njiju ne bi izdal nobene knjige.

Ivana je skupaj z Rudijem napisala dva romana. Vsa njegova križpotja govori o duhovniku Francu Špeliču iz Šmavra, V senci gore je zgodba o družini Rožankovih iz Kotelj na Koroškem. Ivana je izdala svoj roman Iskalec žive vode, ki govori o Špeliču drugače, ter pesniški zbirki Pod silo spomina in V brezvetrju časa, ima že pesmi tudi za pričakovano tretjo zbirko Brezanke. Njen roman o Rudiju Stoparju je izšel v podlistku v Celovcu v slovenskem katoliškem časopisu Nedelja.

S svojimi spremnimi besedami se pojavlja v knjigah številnih avtorjev. Manj je širše znana kot avtorica besedil, ki so jih uglasbili. Njen Moj Piran v izvedbi Braca Korena je osvajal srca na prvem festivalu Melodij morja in sonca v Piranu. Na Festivalu vesele jeseni v Mariboru je dobila prvo nagrado za besedilo popevke Damuh grem in prvo nagrado strokovne žirije za popevko K'da ajda zajde v cvet. Godec Slak je večji del njeno besedilo, nekaj ga je prispeval Martin Težak, ki je skladbo uglasbil.

Poje. Je članica pevskega zbora v Kulturnem društvu Franca Bogoviča Dobova in tudi tajnica društva. V Društvu upokojencev Brežice vodi komisijo za kulturo in je članica kulturniške skupine Jagodni izbor. Kot amaterska igralka nastopa v moževih odrskih igrah. Napisala je skeč, ki so ga ženske nedavno uprizorile na predstavitvi njene knjige v Dobličah, torej nekje tam, kjer šelestijo breze, take, mogoče celo še prav tiste breze, ki jih je v časih, ko so ji ivanjščice segale do vratu, gledala in na katere je potem vsakič, ko so prišli na njivo na rob steljnika, splezala, ker je breza tako lepa, mehka in čisto drugačna in je Ivani nekaj najlepšega, saj so zaradi breze in brez pogledi v Beli krajini in v Dobličah tako lepi in najlepši.

Članek je bil objavljen v 20. številki Dolenjskega lista 19. maja 2016

M. Luzar