DL: Izkoriščanje v trgovinah - Ko te ožamejo kot cunjo in zavržejo

30.7.2016 | 16:30

Ogromno dela in odgovornosti za mizerne plače – Dopusti so nezaželeni, na bolniško pa si ne upajo – Sindikati opozarjajo in pozivajo k organiziranosti, a razmere ostajajo nespodbudne

»Od dela čistilke do skladiščnika in varnostnika,« nam na vprašanje, kaj vse zajema njeno delo v trgovini, odgovori uslužbenka ene od dolenjskih prodajaln, ki želi ostati anonimna. Poslovodkinja je, zato poleg prodaje blaga in dela s strankami skrbi še za blagajno, vodi evidence prometa, prevzema blago, ga razvršča po policah …

Za vse to brez malice in prevoza na delo mesečno prejme nekaj več kot 600 evrov neto. »Nadur že leta ne plačujejo. Le popišejo ji, češ da jim bomo izkoristile, a kaj, ko še redni dopust komaj porabimo. Te ure se nato običajno kar brišejo, na plačnih listah pa so seveda navedeni le zakonsko omejeni delovniki,« nadaljuje naša sogovornica.

Njen primer nikakor ni osamljen. »Poznam primer trgovke v eni od večjih verig, ki je že februarja pisala nadrejenim za koriščenje 14-dnevnega dopusta v poletnih mesecih, a so jo zavrnili, češ da toliko dni skupaj ne bo mogla biti na dopustu, ker so že vsi preostali,« pripoveduje. Tudi v njeni službi je koriščenje dopusta zelo nezaželeno, v času trajanja akcij pa sploh prepovedano. Akcije, seveda, potekajo skozi vse leto.

USTRAHOVANE IN PONIŽANE

Zaradi strahu pred izgubo službe trgovke strankam strežejo tudi prehlajene in bolne: »V osmih letih nisem imela bolniške. Ne upam si, saj nam dajo jasno vedeti, da smo zamenljive, da je veliko brezposelnih in da smo lahko vesele, da so plače redne,« nadaljuje. Njene kolegice v drugih trgovinah pripovedujejo tudi o zneskih, ki jim jih trgajo od plače v primeru kraj v trgovini. »Pri nas tega sicer ni, ti pa dajo vedeti, da si ti kriv, če je kaj izginilo. Ampak težko sam strežeš stranko, hkrati pa paziš na vse police in blagajno. Ponekod prodajalke v primeru kraje sploh ne smejo poklicati policije. Kajti potem bi obstajal uradni zaznamek in ukradene vrednosti ne bi mogli kar tako trgati od plače. In tega ni malo.«

Kot ocenjuje naša sogovornica, so razmere in plače nekoliko boljše pri tujih trgovcih. »Bila sem na razgovoru za službo v eni od manjših domačih živilskih trgovin, kjer mi je bodoči šef pojasnil, da bom šele ob prihodu na delo za tisti dan izvedela, do kdaj bom sploh delala. Mogoče šest, mogoče osem ali celo deset ur, odvisno od obsega dela, novega blaga ipd. Kako naj si potem kakšna mamica uredi varstvo?« Dela ni sprejela, šokirana pa je bila tudi, ko je slišala, da malic ne plačuje oz. bi si morala trgovka za 4,5 evra izbrati sendvič ali kakšen drug prigrizek. »V denarju tega ne bi izplačal, niti ni dovolil, da bi na primer za ta znesek kupila prašek za perilo ali kaj drugega.«

Trgovke so potrošno blago. »Če se te želijo znebiti, ti že kaj najdejo ali podtaknejo. Zaradi tatvine grozijo s kazenskimi ovadbami, da se punce prestrašijo sodišča in posledic, tako da na koncu napišejo odpoved, s tem pa ostanejo brez odpravnine ali možnosti prijave na zavod za zaposlovanje,« je še povedala.

ORGANIZIRANOST JE POMEMBNA

»Kriza je v trgovini nastopila malo z zamikom, trgovska podjetja pa so se nanjo odzvala z zmanjšanjem števila zaposlenih na spodnjo možno raven. Delavci so zato prisiljeni ostati v službi več časa, kot dopušča zakon. Nabirajo si ogromno prerazporeditvenih ur, dopusti pa ostajajo neizkoriščeni,« ugotavlja Igor Iljaš, sekretar območnega odbora Zveze svobodnih sindikatov Dolenjska, Bela krajina in Posavje.

Enega od večjih trgovcev v Sloveniji je sindikat opozoril na nevzdržne razmere in trgovec jim je prisluhnil, a večje število zaposlenih ostaja le začasno, saj v podjetju še ne vedo, ali se jim bo to na koncu leta izšlo.

Sindikat se po Iljaševih besedah lažje pogaja tam, kjer ima svojo organizacijo. Te pri tujih trgovcih praviloma ni. »V trgovinah imajo pogodbe za določen čas in delavec si zato ne upa včlaniti v sindikat, tako da bi za to vedel delodajalec. Čedalje več je veriženja pogodb za določen čas,« pripoveduje. Nekatere kršitve prijavijo inšpektoratu za delo, zlasti glede podaljševanja delovnega časa. »Dogajalo se je, da so se ljudje po osmih ali enajstih urah morali odjaviti, kot da so za ta dan končali službo, in potem morali ostajati v trgovini in delati naprej,« pravi Iljaš. Inšpektorat po njegovih besedah ukrepa, a razmere v glavnem ostajajo nespodbudne. Zaposlovalci skušajo iz delavcev iztisniti, kar se le da, sindikalisti pa rešitev poleg dodatnega zaposlovanja rešitev vidijo v sindikalnem organiziranju, ki vendarle pomeni večjo možnost za ohranitev pravic zaposlenih.

Članek je bil objavljen v 17. številki Dolenjskega lista 28. aprila 2016

M. M., M. L., B. B.