DL: Mojca Pibernik: 1% ljudi vleče naprej, 9% je sposobnih, ostali so čreda

29.7.2016 | 12:10

Mojca Pibernik

Borka za pravice bolnikov in za dostopnost zdravstvenih storitev. Mojca Pibernik, dr. med, specialistka družinske medicine s 1.950 pacienti in vodja službe nujne medicinske pomoči v zdravstvenem domu Brežice. Pred časom je vstopila v vrelišče neslutene migracijske krize v Brežicah. Sistem nujne medicinske pomoči je tudi v tistih hudih dneh deloval: vzorno, ni razpadel.

»En odstotek je ljudi, ki vlečejo naprej. Devet odstotkov ljudi je zelo sposobnih, a potrebujejo ta en odstotek in bodo z njim sodelovali. Devetdeset odstotkov ljudi je čreda. Migrantska kriza je mene iz omenjenih devetih odstotkov potegnila v ta en odstotek. Bilo je zelo naporno. A mi je dalo zadovoljstvo. V kratkem času smo bili sposobni združiti zdravstvene domove Posavja, Zasavja, Dolenjske, Bele krajine in Štajerske. Ljudje iz vse Slovenije so sodelovali kot prostovoljci. Ne glede na narodnost, pripadnost katerikoli organizaciji smo vsi, zdravniki, vojska, policija, civilna zaščita, prostovoljci, stopili skupaj za višji cilj. Bila sem tudi odgovorna za to. To je bilo na mojem dvorišču," se izriše neupogljivo in tenkočutno.

Že pred migrantsko krizo se je strokovno brezhibno, etično vzorno in človeško pokončno lotila tudi primera "urgence": ločiti v delu zdravnikov redno delo od sočasnega zagotavljanja nujne medicinske pomoči. In kot kaže, ji je uspelo. »Brežice imajo zdaj zdravnika, ki opravlja samo nujno medicinsko pomoč. Zdravnik, ki dela na urgenci, ne more imeti tudi pacientov,« pravi. Njeni poklicni kolegi splošne in družinske medicine to razumejo kot zmago Brežic in zdravnikov v Sloveniji in so vodilni Pibernikovi izrekli hvaležnost.

Združenje zdravnikov družinske medicine razglasi za izjemne dosežke v družinski medicini enkrat letno zdravnika leta. To strokovno priznanje je neke vrste oskar. Letos, ko so prvič razglasili dva zdravnika leta, je bila ena od dveh dobitnikov »oskarja« predvsem zaradi svojega nastopa v migracijski krizi Mojca Pibernik, prejel ga je tudi zdravnik Igor Muževič, predsednik sindikata zdravnikov družinske medicine Praktikum.

Take prakse se najbrž ni nadejala leta 2004, ko je po študiju na ljubljanski medicinski fakulteti s povprečjem 8,6 diplomirala, in pet let pozneje po specialističnem izpitu in pridobljeni licenci za družinsko medicino.

Če bi se odločila za pasivnost ali tujino, bi ji zdaj šlo drugače. »Brežice, to je moje mesto. Lahko bi šla na Irsko, v Avstrijo. A sem študirala zato, da pomagam domačinom,« z močno energijo prepriča, da seže strokovno in miselno daleč. V njej je tako dosti sušinovskega. S tem se bo strinjal vsakdo, ki je poznal Alojzija Slavka Sušina, njenega očeta, ki mu je posvetila svojo doseženo čast, naslov zdravnice leta. »Danes bi se bilo treba zato zavedati, glede na to, da je zdravniški poklic vedno manj cenjen, vedno manj plačan, da le smo zelo izobraženi ljudje, ki bi morali biti zgled, sploh s komunikacijo. Komunikacija v Sloveniji je na ničli. Spoštovanja do sočloveka ni ne v politiki ne v stroki. To je Slovenijo pripeljalo tja, kjer smo,« pravi. Mogoče zato, ker je taka, na dopustu ne bere lahkotnih, ampak npr. knjige profesorja Alojza Ihana, potem ko je bila v šolski dobi dvakrat bralka leta, ko je pozneje delala nakit in slikala na svilo in ob tem, da se je med študijem posvečala tudi proučevanju meditacije ter da še zdaj nadvse rada gre v hribe, posluša sproščujoče zvoke vode in doživlja morje kot stik z mogoče nečim neskončnim.

Članek je bil objavljen v 16. številki Dolenjskega lista 21. aprila 2016

M. Luzar