DL: Na čarobni domačiji starih predmetov

27.7.2016 | 14:40

Nekateri predmeti so ohranjeni bolje, drugi slabše. Mlinček za mak je denimo v izvrstnem stanju. (Foto: B. B.)

Alojz Šribar med cvetočim sadnim drevjem. Iz sadežev starih dreves bo nastalo izvrstno žganje, v ozadju nekdanja Kranjčevičeva domačija, ki zdaj ponuja zavetje obsežni Šribarjevi zbirki. (Foto: B. B.)

Staro orodje – za nekatere kose nihče več ne ve, za kaj so jih uporabljali. (Foto: B. B.)

V kuhinji je na ogled cel kup starinske posode. (Foto: B. B.)

Zbirateljska strast je Alojza Šribarja zgrabila že zelo zgodaj. Leta 1955 se je kot devetletni deček kopal v potoku v Šmarju, ki se mu je takrat reklo še Šmarje pri Sevnici, in našel obesek, za katerega je mnogo let kasneje ugotovil, da je taboriščna ploščica.

To je bil prvi predmet njegove zbirke. Nadaljevalo se je z likalniki in starim denarjem, danes pa zbira praktično vse vrste starin, ki mu pridejo pod roke. Na stari domačiji, ki sta jo leta 1980 z ženo kupila v Kobilah nad Leskovcem pri Krškem, ima več tisoč starinskih predmetov. Večinoma gre za orodje, pohištvo, posodo, obleko in druge predmete, ki jih je okoliško kmečko in viničarsko prebivalstvo uporabljalo v vsakdanjem življenju 19. in 20. stoletja. Nekaj predmetov prihaja tudi iz premogovnika Senovo, v etnološki zbirki pa je tudi nekaj kosov iz bližnjega Šrajbarskega turna, ki so jih pred mnogimi leti »olastninili« Leskovčani in okoličani, zdaj pa kak predmet vsake toliko časa najde pot v Alojzovo zbirko.

Pri restavriranju gradiva mu prijazno pomaga Posavski muzej, sicer pa ima Alojz vse predmete lepo popisane in o večini zna povedati kako prav zabavno in zanimivo zgodbo. Ko vmes postreže še z izvrstnim domačim žganjem, ki ga najraje kuha iz starih sort sadja, se obiskovalcu čarobne zbirke zgodbe iz preteklosti začnejo odpirati kot knjiga.

VELIKO MU PODARIJO

Zase pravi, da je star Leskovčan, po poklicu delavec trgovske stroke, kot se je temu nekoč reklo. Mimogrede iz kupa predmetov potegne skoraj meter dolgo kovano in umetelno okrašeno železno palico. »Kaj je to? Rigelj za vratca od soda. Računam, da je moral sod držati pet do šest tisoč litrov,« pripoveduje. Natančno ve, kdo mu ga je prinesel, od kod je, pa je že drugo vprašanje. Najbrž je z leskovškega gradu, od koder nam med obiskom pokaže še čudovito posteljno končnico. Na plano potegne tudi mejni kamen, ki je v rajnki Avstriji risal mejo med kranjsko in štajersko deželo. "Vem, kdo mi ga je prinesel, ne vem pa, kje natančno ga je našel. Ljudje se včasih ustrašijo, ko jih začnem spraševati, kje so našli to ali ono stvar. Mene pa samo zanima čim več o nekem predmetu," pripoveduje. Sploh mu veliko kosov ljudje podarijo, zato jih tudi ne prodaja, čeprav se zaveda, da bi kak starinar v marsikaterem hitro prepoznal visoko vrednost.

Marsikaj je našel tudi med odpadki, npr. star pisalni stroj iz leskovške osnovne šole, tu pa so še stvari, ki so ostale za pokojniki v krškem domu starejših občanov. »Zdaj so v domu bolj pozorni na to in stvari več ne mečejo kar tako stran,« pripoveduje.

KULTURNI SPOMENIK

Na domačiji, v kateri je nekoč gospodaril Johan Kranjčevič, je letnica 1874. »Bili so zelo premožna družina. Ko sem šel gledat staro zemljiško knjigo, so imeli v njej za stran in pol vpisanih zemljišč, pa veste, kako velike knjige so to,« pripoveduje. Domačijo sta z ženo sprva nameravala podreti in na njenem mestu zgraditi novo stavbo, a sta si premislila in sta si dom raje postavile kakih dvajset metrov vstran, stara domačija pa je začela postajati dom za zbirateljske predmete. Zbirka je rasla, staro hišo in štalo so leta 2002 z zanimanjem proučili tudi strokovnjaki z zavoda za varstvo kulturne dediščine, dve leti kasneje pa je občina Krško domačijo razglasila za kulturni spomenik lokalnega pomena.

Od leta 2006 v Kobilah prireja tudi likovne kolonije, sicer pa je bil Alojz v mlajših letih tudi uspešen trener ženskega rokometnega kluba. Vrsto let je tudi krvodajalec, kri je dal že več kot stokrat, za njegovo delo pri ohranjanju kulturne dediščine in na drugih področjih pa je dobil tudi občinsko priznanje. Še bolj kot priznanja je vesel vsake pomoči, ki jo dobi od občine. Zdaj bi bilo treba na domačiji izvesti nekaj nujnih zaščitnih del, saj jo, čeprav je trdno grajena, vztrajno načenja zob časa. Tudi krajevna skupnost Leskovec bi lahko kaj prispevala, pa si predsednik še ni prišel ogledat zbirke, potoži Alojz. No, morda bo našel čas za to v lepih pomladnih dneh, ki si jih lahko popestrimo tudi z izletom v Kobile.

Članek je bil objavljen v 16. številki Dolenjskega lista 21. aprila 2016

Boris Blaić