DL: Portret tedna - Jaka Birkelbach

18.7.2016 | 12:50

Črnomaljec Jaka Birkelbach je že od malih nog navajen, da mora poleg šole ali službe početi še kup drugih stvari. V osnovni šoli je imel popoldne toliko krožkov, da se mu med koncem enega in začetkom drugega ni splačalo hoditi domov, ampak je pomagal šolskim čistilkam. Vodil je šolske prireditve, kot srednješolec pa že krajevne in občinske dogodke, sodeloval na lokalnem radiu, svoje organizacijske sposobnosti pa pokazal v srednješolskem učnem podjetju, v katerem je bil direktor. Ko so se njegovi vrstniki ob koncu tedna zabavali, je bil na vajah Gledališke skupine Zik Črnomelj ali pa nastopal. Bil je predsednik gledališčnikov, sedaj je njihov podpredsednik, pa predsednik društva Prokult za dvig družabnosti v mestu. Vključil se je v organizacijski odbor Jurjevanja. Čeprav nima vinograda, je pred osmimi leti postal tajnik Društva vinogradnikov Črnomelj.

Za razliko od mnogih mladih, ki se dandanes kar ne morejo osamosvojiti, se je Jaka po srednji šoli odselil od doma in se kot študent preživljal sam. Najprej je delal na Ricu Bela krajina, nato na črnomaljski območni izpostavi Javnega sklada za kulturne dejavnosti, kjer se je leta 2012 redno zaposlil kot samostojni strokovni svetovalec. Takrat je postal in je še vedno predsednik krajevne skupnosti Črnomelj, ki šteje več prebivalcev kot na desetine slovenskih občin.

Poleg tega organizacijsko vodi številne prireditve. Na leto se jih nabere med 80 in 100. Včasih si jih je zapisoval, a je bilo preveč pisanja. Veliko dela opravi zastonj. »Včasih dobim povrnjene kakšne stroške, spet drugič niti tega ne,« se nasmehne Birkelbach, ki po službeni dolžnosti pomaga pri organizaciji različnih srečanj ljubiteljskih kulturnikov, društvom pri razpisih, pri izvedbi prireditev, kjer se dobro dopolnjujeta z vodjo območne izpostave JSKD Heleno Vukšinič, ki navadno napiše scenarij.

Jaka se velikokrat pojavi v več vlogah. Ob otvoritvah v njegovi krajevni skupnosti je organizator, ozvočevalec, voditelj, natakar. »Izogibam se govorom in rezanju traku, saj bi bil potem res povsod. Sicer pa povsod, kjer sodelujem, vidim, kaj je potrebno narediti in to pač storim. Če je potrebno ponuditi pogačo, jo pač ponudim, ali pripravim prireditveni prostor in ga pospravim. Vsega pač ni mogoče plačati, prostovoljcev pa je vse manj,« pravi Jaka, ki ima komaj 31 let. Čeprav se je lotil marsičesa – ali pa prav zato –, ni nikoli razmišljal, da bi odšel iz Črnomlja. Iz njegove generacije jih je veliko odšlo, on pa je vesel, da je dobil službo v domačem kraju. Res pa je tudi, da se je pri delu izkazal in bil discipliniran.

Je že res, da je njegovo delo zelo dinamično in da mora biti pazljiv, da ne zameša dogodkov, dni, ur. A si ne predstavlja službe od 7. do 15. ure, v kateri bi bilo vse vnaprej predvideno. »Pravzaprav sem ves čas v službi. Še v prostem času razmišljam o organizacijski, vsebinski, scenski podobi prireditev. Na srečo sem se sposoben tudi na hitro prilagoditi spremembam.« In kako mu vse to uspe ob tem, da dela magisterij na Fakulteti za upravne in poslovne vede v Novem mestu in da ima tri leta in pol starega sinčka Lana ter trimesečno hčerko Aniko? »Prav si organiziram čas. Pa žena Stanka me razume in podpira, saj sem v petih delovnih dneh doma le en popoldan, ob koncu tedna pa je navadno tudi precej pestro,« se nasmehne Jaka.

Članek je bil objavljen v 14. številki Dolenjskega lista 7. aprila 2016

M. Bezek-Jakše