DL: Sodobno sužnjelastništvo - Šoferju računajo celo spanje v kabini

1.7.2016 | 14:45

V Svetovalnici za migrante pravijo, da imajo polne roke dela zaradi vrste kršitev pravic tujih delavcev. Na sliki eden od njih v pogovoru z Borisom Peršem, v ozadju Goran Lukić. (Foto: Svetovalnica za migrante)

Poznamo primere, kjer, recimo, še preden pride šofer iz tujine na delo tudi h kakšnemu dolenjskemu avtoprevozniku, je strošek tega delavca več tisoč evrov, kolikor mu kakšen posrednik ali bodoči delodajalec zaračuna za urejanje papirjev. Pogodbe ob zaposlitvi velikokrat niti ne vidijo ali ob njej podpišejo še prazen list papirja, na katerem se kasneje znajde zapis o posojilu ali povzročeni škodi na kamionu, kar je nova podlaga za suženjsko razmerje.

Zakaj suženjsko? Ker težko drugače opišemo zgodbe šoferjev, ki pravijo, da morajo v tujini voziti tudi po nekaj tednov skupaj, da je delovnik dolg 15 ur, od tega je devet ur vožnje, v kabinah kuhajo in spijo, o tuširanju lahko le sanjajo. Ko se vrnejo domov, jim delodajalec izračuna, da so v enem mesecu zaslužili dva tisočaka, potem pa jim odšteje obrabo pnevmatik ali kakšno drugo »poškodbo« vozila, morebitne zamude, da so spali v kabini ipd., tako da je znesek vsaj za polovico nižji. Ker so po sporazumu o zaposlovanju med Slovenijo in Bosno in Hercegovino dolžni pri istem delodajalcu ostati eno leto, ne odidejo, niti ko ne dobijo nikakršne plače več. Po mesecih izkoriščanj nekateri potrkajo na vrata Svetovalnice za migrante, ki dobra dva meseca deluje kot društvo, registrirano v Ljubljani.

»Nimamo časa za štetje, tako da vsaj nekaj deset na dan, umiri se za vikend,« o številu takih zgodb pove predsednik društva Goran Lukić. Najpogostejše tovrstne kršitve pravic delavcev zaznajo v gradbeništvu, avtoprevozništvu, zadnje čase tudi pri čistilnih servisih, pekariji itd. V društvu imajo trenutno štiri prostovoljce, za področje avtoprevozništva skrbi Boris Perš, tudi sam nekoč šofer.

»Na inšpektorat za delo smo podali več prijav tudi zoper delodajalce z območja Dolenjske, Bele krajine in Posavja. Na primer O.T.I. Rossi iz Brestanice, Transport Trunkelj iz Trebnjega, Capricorni z Bizeljskega, Globus iz Metlike, Dare Transport iz Dolenje vasi, Petek Transport iz Ribnice,« našteva Perš minulo delo svetovalnice še pod okriljem Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in poudari: »Podjetje ima običajno zaposlenih le nekaj domačih ljudi, za šoferje iščejo zgolj tujce, čeprav je veliko naših brezposelnih. S tujci lažje manipulirajo in jih izkoriščajo, jim na primer plačujejo po odpeljanih kilometrih ali prometu, medtem ko je zakon jasen in mora šofer dobiti plačo ter dnevnice, v kolikor je do njih upravičen. Silijo jih v goljufanje z magneti na tahografih, ob vrnitvi domov pa jim nezapisanih kilometrov ne štejejo oz. ne plačajo, prav tako ne čakanja na meji itd.«

PRVA COKLA NADZORNIKI

Ko v svetovalnici ugotovijo kršitve delovne zakonodaje, podajo prijavo na Inšpektorat RS za delo ali/in ovadbo na tožilstvo, potem pa v večini primerov razočarani opazujejo, da se ne zgodi nič. »Inšpektor delodajalca pogosto prvič le opomni in potreplja po rami, da naj zadeve uredi. Naslednjič gre mogoče korak naprej in ga oglobi. Če podjetje, ki ima 50 ali 100 ljudi, ni plačalo regresa, ga oglobijo, z najmanjšo vsoto, tj. 3.000 evrov, seveda le za enega delavca, ne pa krat 50 ali krat 100, kolikor je dejansko primerov oz. delavcev, ki niso dobili regresa. In seveda se lastniki podjetja potem vprašajo, zakaj bi sploh plačevali regres, bolje je enkrat na leto plačati globo,« dogajanje oriše Lukić in doda, da v vseh teh letih skoraj ni bilo primera, ko bi kakšen delodajalec kazensko odgovarjal ali zaradi številnih kršitev odšel v zapor.

Prepričan je, da imajo pristojni organi dovolj pooblastil, težava nastopi, ker jih ne izvajajo: »Nadzorstveni organi so postali aparatčiki. Le še zbirajo dokumentacijo, namesto da bi udarili po mizi in rekli: globa, kazen, zapor. Če bi svoje naredili raznorazni inšpektorati, pa organi pregona, vam povem, da vsaj polovice vseh teh kršitev ne bi bilo.« V Svetovalnici za migrante ne sprejmejo opravičevanja pristojnih o pomanjkanju kadra.

VEČ KRŠITELJEV, MANJ INŠPEKTORJEV

Na Inšpektoratu RS za delo (IRSD) so postregli s statistko vseh kršitev s področja delovnih razmerij, ne le avtoprevozništva. Še leta 2008 so jih ugotovili 5.466, leta 2013 9.762, leto kasneje 10.802 in lani 10.358, v zadnjih treh letih pa so zoper kršitelje izvedli povprečno 6.700 ukrepov. Pri tem tudi sami poudarjajo, da evidence vodijo po delodajalcih, ne delavcih, tako da če na primer delodajalec večjemu številu zaposlenih ni izplačal plač, gre v njihovi statistiki »le« za eno kršitev. Če bi torej želeli ugotoviti, kolikšnemu številu delavcev so bile kratene pravice iz delovnega razmerja, bi zgoraj navedena števila morali le množiti in množiti …

»IRSD na področju nadzora delovnih razmerij vsako leto prejme okvirno 6.000 prijav, število gospodarskih subjektov, ki jih nadzira IRSD, pa vsako leto narašča,« je odgovorila Branka Knafelc. Konec lanskega leta je bilo denimo 3.500 gospodarskih subjektov več kot leto prej, v primerjavi z letom 2008 pa skoraj 31.000 več. »Število inšpektorjev pa je celo nižje kot pred začetkom gospodarske krize, tj. 42 inšpektorjev za področje delovnih razmerij. Že zadnjih deset let pa smo ob tem nenehno opozarjali na težave zaradi veriženja podjetij in prezaposlovanja delavcev med povezanimi podjetji, na zlorabe pri ustanavljanju slamnatih družb itd.,« so še dodali. Šele z letošnjim letom so v veljavo stopile spremembe zakona o gospodarskih družbah, ki naj bi znano prakso, da kakšen sporni delodajalec po ugotovljenih kršitvah čez noč odpre drugo podjetje z novim imenom in slabo prakso nadaljuje, onemogočile. Nanašajo se na nekatere dodatne omejitve pri ustanavljanju novih družb, pojasnjujejo na IRSD: »In sicer za pravne in fizične osebe, ki jih je IRSD v zadnjih treh letih pravnomočno oglobil zaradi kršitev glede plačila za delo.«

Lukić ne verjame, da se bodo zadeve zaradi tega izboljšale: »O tem zakonu se je dolgo govorilo, kar je neumnost, morali bi ga diskretno pripraviti in uvesti. Dlje kot je bila javna razprava, bolj so delodajalci vedeli, da se morajo pripraviti. In kaj so naredili? Na zalogo so ustanovili veliko novih firm, ki jih bodo zdaj le aktivirali. Zakon so pripravljali dve leti, toliko časa so imeli delodajalci, da so v miru zverižili na stotine novih firm. Ko jim bodo zdaj kakšno zaprli, bodo le aktivirali drugo.«

SPORNI NAKLEP

Predstavniki Svetovalnice za delo so opozorili še na sporen 196. člen kazenskega zakonika, zaradi katerega marsikateri primer, ki celo pride pred sodnike, pade zaradi nezmožnosti dokazovanja naklepa. »Če v trgovini ukradeš pašteto, vsi vemo, kaj se zgodi. A ti mora država v tem primeru dokazati naklep? Ne. Zato je to le sprenevedanje odgovornih, da se zadeve ne izboljšajo,« pravi Lukić.

Po njegovem prepričanju tako še tistega inšpektorja, ki bi rad bolj zavzeto kaznoval, vse skupaj prehitro mine, kar na neki način priznavajo tudi na IRSD: »Poleg tega so naše kazenske ovadbe ali naznanila kaznivega dejanja v številnih primerih, v katerih nam sploh uspe izvedeti za njihov izplen, neuspešna, ker policija, tožilstvo, sodišča v dejanjih delodajalcev ne ugotovijo oziroma ne morejo dokazati naklepa za ugotovljene kršitve, kar pa je temeljni pogoj, da je nekdo obsojen za kaznivo dejanje.«

ČE BOSTE OBJAVILI, BOM TOŽIL

A vrnimo se k primerom avtoprevoznikov z območja naše regije. Pokriva ga območna enota IRSD Novo mesto-Brežice, kjer imajo sedem inšpektorjev, od tega jih je pet za področje delovnih razmerij. »V letu 2015 so inšpektorji s področja delovnih razmerij opravili okvirno 1.600 nadzorov, ugotovili okvirno 1.300 kršitev in izdali okvirno 750 ukrepov,« je delo lokalnih inšpektorjev povzela Knafelčeva.

Perš poudarja, da je navedel le nekaj zadnjih oz. aktualnih primerov avtoprevoznikov z območja naše regije, zoper katere so podali prijavo na IRSD. Seveda smo jih poskušali priklicati, a uradnih izjav skoraj nihče ni želel podati. Če odmislimo vse grožnje s tožbami in nasvete, o katerih bolj pomembnih temah naj raje pišemo novinarji, je njihova zgodba precej podobna: sicer drži, da zaposlujejo veliko tujih šoferjev in skoraj nobenega domačega, ampak so za to krivi Slovenci sami, saj ne želijo voziti v Rusijo in Mongolijo, ker bi bili preveč dolgo zdoma; gre za družinska podjetja, ki veliko delajo in se komaj prebijejo iz meseca v mesec; inšpektorji jih obiščejo vsaj enkrat letno, ampak to zato, ker je pri nas vsak delavec bolj zaščiten kot delodajalec in ker marsikdo prijavo poda zaradi nevoščljivosti, maščevanja; tujim delavcem ne gre toliko za šofersko plačo kot za postranski zaslužek s tihotapljenjem … Za Dolenjski list je odkrito spregovoril le avtoprevoznik Darko Josipović: »S tujimi šoferji imamo nemalo težav. Seveda niso vsi isti, tega ne trdim, a se mi je že večkrat zgodilo, da ko odidejo domov na dopust, se na dogovorjeni dan ne vrnejo, meni pa posel propade.«

Na IRSD so potrdili, da so proti omenjenim družbam ukrepali, večina postopkov še ni zaključenih, gre pa v glavnem za opomine zaradi kršitev glede dela tujcev, usposabljanja delavcev za varno delo, vodenja evidenc o izrabi delovnega časa delavcev, globe zaradi neizplačila dodatka k plači, tudi glede nasilja, trpinčenja in nadlegovanja. Pri samostojni podjetnici Vesni Stevanović, ki vodi avtoprevozništvo Capricorni z Bizeljskega in zadev za medije ne želi komentirati, so inšpektorji denimo od leta 2012 opravili enajst pregledov in izdali vsaj sedem različnih ukrepov, a se potem zgodi znani scenarij, o katerem govori Lukić, da zadeva prej ali slej pade pri tožilstvu oz. sodišču. »Dvakrat smo izdali plačilo globe po 4.100 evrov zaradi zaposlovanja na črno, pri čemer je sodišče na podlagi zahtev za sodno varstvo obe globi spremenilo v opomin,« iztek enega od njihovih ukrepov v primeru družbe Capricorni pojasnijo na IRSD.

Sodobno sužnjelastništvo seveda ne zajema le tujih delavcev, podobne kršitve lahko zaznamo tudi ob napotitvah naših delavcev na tuje. V društvu pravijo, da je med delodajalci, ki kršijo zakone in pravice delavcev, velika solidarnost, ki ima skupni imenovalec: profit. Na vprašanje, kdaj – če sploh – bo bolje, pa razočarano odvrnejo, da nikoli. »Že dvajset let se to dogaja, pa se nič ne spremeni. In dokler bodo imeli nekateri bajne zaslužke na ta račun, se tudi ne bo. Obiščite bolnišnice ob bosanski meji, pa boste iz prve roke slišali, koliko je slovenskemu oz. evropskemu delodajalcu vreden delavec, ko ga ob prvi poškodbi odpeljejo čez mejo in pustijo brez vsega,« zaključi Lukić.

Članek je bil objavljen v 13. številki Dolenjskega lista 31. marca 2016

Mirjana Martinović