DL: Toni Ravbar, smučarski serviser - Vsem je škoda za Gače

30.6.2016 | 14:50

Drsno ploskev je najbolje obdelati s strojem.

Robnike je treba brusiti na roke.

Bil je čas slovenske smučarske evforije, ko smo noreli za Križajem in Stenmarkom in ko si je vsakdo želel imeti smuči RC Elan. Tedaj si je Toni Ravbar, v Novolesu zaposleni lesar širokega profila, kot mu je pisalo v delovni knjižici, v opuščenem železniškem skladišču v Straži uredil smučarski servis in prijavil popoldansko obrt. Bilo je to v letu sarajevske olimpijade, od takrat je minilo že skoraj 32 let, Toni pa, čeprav je zdaj že upokojen, še vedno brusi robnike in maže smuči v svojem servisu, ki ga ima na Glavnem trgu v Novem mestu - petindvajset let poleg rotovža, zadnja leta pa nasproti Jakčevega doma. Vztraja, ker ima rad smučanje in smuči tudi. Njegova prva služba je bila v Novolesu, kjer se je izučil za lesarja, znanje iz proizvodnje pa mu je prišlo zelo prav, ko se je lotil popravljanja smuči.

Smučati je začel na košenicah pri Rumanji vasi z lesenimi smučmi brez robnikov. Seveda tam ni bilo vlečnice in mularija si je morala sama na noge poteptati teren, tudi skakalnice so delali in neizmerno uživali. Ko je bil malo večji je hodil z avtobusom smučat v Črmošnjice, prve prave smuči pa si je kupil sam pri šestnajstih letih, Elanove Jet z rumeno plastiko spodaj in polavtomati zgoraj, s Sprintovo varnostno glavo in "zajlo" za pritrditev pete.

Ko mu je bilo sedemnajst let, ga je bratranec Jože vzel na izlet smučarskega kluba Rog za 1. novembra v Avstrijo na Kaprun. Tam ga je videl smučati tudi starosta novomeških učiteljev smučanja Slavko Medle, ki mu je, ko je prišel iz vojske, predlagal, naj gre na tečaj za vaditelja smučanja, ki ga je potem Toni opravil z odliko, s Slavkom pa sta ostala tesno povezana, tudi ko je bil on njegov direktor v Novolesu.

SMUČI NAMAZANE, ROBNIKI OSTRI

"Nekaj smo slišali, da morajo biti smuči za dobro smučanje namazane in robniki nabrušeni, tudi če nisi tekmovalec. Tedaj smo vsi brali hrvaško smučarsko revijo Ski magazin, kjer je Stenmarkov serviser Jurij Vogelnik predstavljal, kako pripravlja smuči za tedaj daleč najboljšega smučarja na svetu. Po njegovih navodilih sem doma pripravil tudi svoje smuči, in ko so drugi videli, da se da s tako pripravljenimi smučmi lažje smučati, so poskusili tudi sami, kmalu pa so jih začeli nositi k meni. Tedaj so bila smučišča slabo pripravljena in polna kamenja, najmanj, kar se je lahko zgodilo, je bila poškodovana plastična masa, pogosto pa so k meni nosili tudi smuči z odtrganimi robniki. Tu mi je prišlo prav znanje iz Novolesa, saj sem znal vstaviti nov del robnika in zamenjati razcefran kos lesene sredice z novo ter stranski rob na novo zaliti s fenolom," se svojih serviserskih začetkov spominja Toni Ravbar.

Toni sicer ni bil prvi smučarski serviser v Novem mestu, že kakšna tri leta pred njim sta smučarski servis odprla njegov sovaščan iz Vavte vasi Zdene Dular na Bregu in Bine Bajc pod trgovino Slovenija šport nasproti gimnazije. Dela je bilo tedaj dovolj za vse, največ pa so imeli montaž, saj so ljudje v tistih letih množično kupovali nove smuči, ki se jih je dalo prek sindikata dobiti po zelo ugodnih cenah. Bila so to leta smučarske evforije, ko smo smučali vsi.

"Danes so smučišča drugačna, kot so bila nekoč, nič več ni kamenja, povsod so urejena z umetnim snegom in zaradi tega so proge precej trše, kar zahteva dobro pripravljene smuči. Nekoč je bilo za marsikoga dovolj, če je robnike nabrusil enkrat na leto, zdaj se s takimi smučmi ne bi dalo smučati. Vsak, ki želi resno smučati, mora kar redno obiskovati serviserja," pravi Toni.

VSEM JE ŠKODA ZA GAČE

Tudi zdaj, ko je upokojen, ima servis odprt med tednom od štirih do sedmih popoldne, tako kot ga je imel že vseh 32 let. A gneče, kakršno je imel v servisu še lani, letos ni več. "Odkar so zaprli smučišče na Gačah, imam skoraj pol manj strank. Predvsem k meni ni tistih, ki za kam drugam nimajo denarja. Gače so bile blizu mesta in si je človek lahko privoščil poceni karto za dve ali tri ure smučanja, na smučarskem sejmu pa se da priti do precej kakovostne rabljene smučarske opreme za majhen denar. Dokler je smučišče na Gačah obratovalo, je lahko smučal praktično vsakdo, smučanje ni bilo luksuz," pravi Toni in pove, da velika večina strank, vsakič ko pridejo k njemu, potožijo, kakšna škoda je, da je smučišče zaprto, ga sprašujejo, če se kaj dogaja, če se res ne da nič rešiti. Tudi tisti, ki jim ni bilo težko privoščiti si smučarskih počitnic v tujini, so med tednom radi skočili za dve tri ure na Gače in tako vzdrževali smučarsko kondicijo, poleg tega pa so se skoraj vsi kot otroci naučili smučati na Gačah.

8. FEBRUAR

Morda je naključje, morda pa tudi ne, a s smučanjem so v Tonijevem življenju povezane tudi mnoge druge stvari, še posebej dobro pa si bo zapomnil slovenski kulturni praznik leta 1986. Tisti dan, 8. februarja, je bilo na Gačah skoraj dva metra snega, gozdarji so pripravili gozdarske igre, na katerih sta z Zdenetom Dularjem, s katerim sta prejšnje dni posvetila izdelavi lesenih smuči, kakršne so imeli nekoč na Blokah, demonstrirala starodobno smučanje, tisti dan je Toniju žena Renata rodila sina Roka, Mateja Svet pa je v Visokih Tatrah na Slovaškem prvič zmagala na veleslalomski tekmi svetovnega pokala.

Nemogoče bi bilo, da Rok, ki se je rodil na tak dan, ne bi bil smučar. Bil je, in to dober, uvrstil se je že v reprezentanco centralne regije, moral bi nastopiti tudi že na Fis tekmi na Mëltalu, a si je dan pred tekmo potrgal križne vezi in Rokove tekmovalne kariere je bilo konec, ne pa tudi Tonijeve, ki se še vedno rad zapodi med veleslalomska vratca. Pred dnevi je bil na državnem prvenstvu učiteljev smučanja med veterani šesti. Zmagal je Bojan Križaj.

Članek je bil objavljen v 12. številki Dolenjskega lista 24. marca 2016

Igor Vidmar