DL: Rešila življenje sodelavcu - šlo je za minute v boju s smrtjo

26.6.2016 | 17:50

Mojca Erjavec in Dejan Žugelj, sodelavca in prijatelja za vedno (Foto: L. M.)

Mojca Erjavec in Dejan Žugelj, sodelavca in prijatelja za vedno (Foto: L. M.)

S staršema (na levi) na podelitvi priznanj CZ (Foto: L. M.)

S staršema (na levi) na podelitvi priznanj CZ (Foto: L. M.)

Dejan - jamarski reševalec (osebni arhiv)

Dejan - jamarski reševalec (osebni arhiv)

Dejan gasilec (osebni arhiv)

Dejan gasilec (osebni arhiv)

Ob nedavnem dnevu Civilne zaščite so mnogi za požrtvovalno delo in nesebično pomoč sočloveku v različnih nesrečah prejeli priznanja. Največkrat so to gasilci, prostovoljci in razna društva, a včasih se med njimi znajde tudi kak posameznik, ki je nagrajen za enkratno dejanje.

Mojca Erjavec iz Medvod je konec lanskega poletja s pogumnim in prisebnim ravnanjem rešila življenje sodelavcu, 35-letnemu Dejanu Žuglju iz Semiča, ki ga je pičila osa in je doživel hud anafilaktični šok. Če ne bi bila tako prisebna, bi se lahko zgodba končala tragično. A k sreči je Dejan preživel in se nedavno tudi sam z veseljem udeležil regijske podelitve priznanj CZ v Škocjanu, na kateri je sodelavka Mojca prejela priznanje.

Seveda ji je neizmerno hvaležen. Tistega dne se je kot vsak dan na delo v Ljubljano že navsezgodaj pripeljal iz rodnega Semiča. »S sodelavci smo kot običajno ob 7. uri pili kavo in klepetali, ko se je od nekod znašla osa in me pičila v glavo. Temu nisem namenjal velike pozornosti, saj tako hude reakcije na osje pike nisem imel nikoli prej - zdaj pa je šlo kar za četrto stopnjo,« razlaga Dejan, po poklicu gradbeni inženir.

Kmalu se je začel počutiti slabo in čudno, zato ga je sodelavka Mojca naložila v njegov avto in odpeljala na urgenco. A po poti iz Trzina se je dogajalo marsikaj, saj se je Dejanu stanje iz minute v minuto slabšalo.

Z AVTOM BRZELA PO POMOČ

»Dejan je bil res v hudem stanju. Že ko sva šla do avta, je čudno hodil, momljal, in ko sem ga vprašala, kaj naj storim, saj je on vendar reševalec, mi je rekel: Ne moreš ni pomagat. Pelji na urgenco, od zdaj naprej si sama, znajdi se. Nato je izgubil zavest,« se spominja Mojca Erjavec, ki se je zavedala, da je hitra pomoč nujna, pot do kliničnega centra pa predolga. Zato je med vožnjo takoj poklicala na 112 in skušala upoštevati navodila dispečerke.

Vozila je tuj avto, telefonirala, vmes pa se trudila, da je Dejanu usta držala odprta, da je lahko dihal, saj ji je tako svetovala dispečerka. Cilj vožnje je po poti spremenila - ker je bil čas jutranje konice, ko vsi hitijo v službo in je promet po ljubljanskih ulicah neznosen, ni vozila proti kliničnemu centru, ampak najprej proti Črnučam, nato pa v bližnji zdravstveni dom Bežigrad. »K sreči sem poznala bližnjice in vedela, kje se dom nahaja,« pravi. Takoj je tekla po pomoč in prosila za adrenalin. Dejan je medtem že prenehal dihati, a k sreči so hitro prišli reševalci in po prejemu zdravila je prišel k zavesti. Kot pravi, nima nobenih zdravstvenih posledic. Pot do reševalcev je trajala devet minut, vsaka nadaljnja minuta bi bila usodna, tako je Dejanu povedala zdravnica.

»PRIZNANJA NE POTREBUJEM«

Mojca je skromna ženska in v svojem dejanju ne vidi kaj posebno herojskega, saj je prepričana, da bi kaj takega za sočloveka storil vsak izmed nas. »Takrat sploh ne razmišljaš, kaj je prav in kaj narobe. Šele kasneje se zaveš, da bi šlo lahko tudi kaj drugače, da bi npr. lahko imela prometno nesrečo, ali bi vse skupaj trajalo samo malo dlje in Dejan bi umrl. Na kaj takega ne smem pomisliti,« pravi mamica dveh otrok, ki ni ne gasilka ne reševalka, a je s svojim prisebnim obnašanjem sodelavcu rešila življenje.

»Priznanja CZ ne potrebujem, čeprav sem ga vesela. Ko sem na prireditvi slišala, kaj vse nekateri počnejo - lepo. Med sabo si moramo pomagati, to nas dela ljudi! Najhuje je, če se v kaki nesreči ali neugodni situaciji kar odmakneš in človeka pustiš samega. Vedno lahko narediš kaj koristnega, dobrega,« je prepričana Mojca.

DEJAN GASILEC, REŠEVALEC …

Dejan, ki izhaja iz gasilske družine - oba starša sta gasilca in planinca -, še danes kar ne more verjeti, kaj se mu je zgodilo in da ga lahko ne bi bilo več na tem svetu, če sodelavka Mojca ne bi bila tako pogumna in preudarna. A treba je povedati tudi to, da se je morda Dejanu le povrnilo dobro, kajti tudi sam je že nekaj ljudem rešil življenje. Je namreč operativni gasilec PGD Kot - Brezje v semiški občini, jamarski reševalec in inštruktor jamarskih reševalcev Slovenije, pogodbeni sodelavec operater na 112 v Novem mestu, aktiven v štabu CZ Ljubljana, naredil je tečaj evropske CZ in gre lahko na misije v druge države. Večkrat je tudi tretji spremljevalec v reševalnem vozilu.

Kot človek, ki mu je pomoč sočloveku na prvem mestu, si je že pred leti kupil poseben kovček s prvo pomočjo, ki jo ima vedno s sabo v avtu. Nemalokrat mu je že prišla prav. Kot gradbeni inženir veliko vozi po terenu in naletel je že na razne prometne in druge nezgode ter med prvimi pomagal. Nekega otroka je s pravim Heimlichovim prijemom rešil, da se ni zadavil z bonbonom. Zdaj ima v kovčku tudi injekcijo adrenalina - sam je verjetno ne bo več potreboval, saj se je po tem, skoraj usodnem piku ose odločil za imunoterapijo (zdravljenje, ko bolniku vnašajo vedno večje odmerke alergena, da se telo nanj navadi in odreagira normalno). Kot pravi, je sedaj že zaščiten, čeprav bo imunoterapija trajala še nekaj let.

Dejan upa, da bo lahko pomagal še komu, če pa bo kovček prve pomoči čim dlje ostal neuporabljen, bo vesel še bolj. Sicer pa ljudem polaga na srce, naj obnovijo svoje znanje prve pomoči, saj je včasih potrebno tako malo, da nekomu celo rešiš življenje.

Članek je bil objavljen v 12. številki Dolenjskega lista 24. marca 2016

Lidija Markelj

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava