DL: Tinka Šetina - Življenje je lepo, nikoli ne obupaj!

23.6.2016 | 12:45

Tinla Šetina

Rdeče vrtnice je naslov knjige, ki jo je Tinka na svoji nedavni javni predstavitvi vneto podpisovala. »Rdeče vrtnice so simbol ljubezni, ki je bistvo življenja,« pravi avtorica. Knjigo je uredila Ivanka Mestnik. (Foto: L. M.)

Pravijo, da bi vsakdo o svojem življenju lahko napisal knjigo, toliko zanimivega, lepega in hudega se mu zgodi. A večina za to ne najde ne časa ne poguma in žal številna doživetja in spomini gredo v pozabo.

Upokojena medicinska sestra Tinka Šetina iz Gotne vasi pri Novem mestu se je lotila te naloge, ko je dopolnila že sedemdeset let, in to kljub hudim zdravstvenim težavam - že več kot dve desetletji skorajda ne vidi več. Danes je ponosna na svojo avtobiografsko delo z naslovom Rdeče vrtnice, ki ga je izdala v samozaložbi.

Kot pravi, človek s starostjo več razmišlja o svojem življenju, se sprašuje o njegovem smislu, se predaja spominom. "Želela sem svoje življenje popisati za mojo družino, za naš rod, zdaj pa sem presenečena nad pozitivnim odzivom drugih bralcev," veselo pove in doda, da so jo k pisanju spodbujali tudi prijatelji.

16-MESEČNA BEGUNKA

Tinkino življenje je res zanimivo, zaznamovale pa so ga predvsem številne selitve in begunstvo že v najzgodnejših otroških letih - begunka je postala pri 16 mesecih! Morda je prav zaradi teh izkušenj postala taka »borka« v življenju, ki nikoli ne obupa, in tudi zavedna Slovenka - Primorka in Dolenjka.

Tinka se je leta 1941 rodila primorskim staršem, zaradi vojne vihre pa je bila njena družina - kot številne primorske družine - večkrat preseljena: v Prekmurje, od koder so jih pregnali v taborišče Šarvar na Madžarskem, od tam je bila kolonizirana v Vojvodino v Vršar na romunsko mejo. Osnovno šolo je obiskovala v Vršcu, srednjo medicinsko šolo pa v Novem Sadu. A njeni starši so vseskozi hrepeneli po Sloveniji in se zato vrnili na Primorsko, kjer je tudi sama dobila prvo zaposlitev v koprski bolnišnici.

V prvem delu svoje knjige Rdeče vrtnice Tinka popiše zlasti usodo svoje družine, tako v prvi in drugi svetovni vojni, saj želi povedati, koliko so pretrpeli Kraševci. O tem se premalo ve, odločno pove. Vzgib za pisanje je bil tudi neuspeli boj njenih staršev za svojo zemljo v denacionalizaciji, ki so jo izgubili, ker so bili priseljenci. To krivico težko sprejema. Tinkina knjiga je, kljub temu da pripoveduje o dogajanju iz začetka prejšnjega stoletja, prav zaradi izgnanstva še kako aktualna tudi danes, ko smo priča priseljevanju migrantov iz arabskega sveta v Evropo. A Tinka meni, da so bili takrat drugačni časi in so med migranti velike razlike. »Slovenci so bili iz svojih domov izgnani z dekretom, niso si sami izbrali, kam bodo šli, kje bi lepše in lažje živeli. Ravno tako so si sami ustvarjali domove in trdo delali za preživetje, današnji migranti pa pričakujejo, da bodo živeli v državi po svoji želji in tam dobili vse potrebno za življenje - stanovanje, hrano, službo itd.«, pove svoja opažanja.

TINKA SKORAJ OSLEPELA

V knjigi, ki jo bogatijo tudi slike iz domačega albuma, avtorica seveda popiše svoje življenje. Ljubezen jo je leta 1970 odpeljala na Dolenjsko, ki jo je hitro vzljubila. Z možem Joškom, s katerim sta živela v ljubezni in velikem razumevanju, sta si ustvarila družino s štirimi otroki.

Dela je bilo veliko, a ob pomoči in razumevanje družine je Tinka še hodila v službo - najprej v novomeško splošno bolnišnico, potem pa je vrsto let poučevala v srednji zdravstveni šoli. Upokojitev je žal prišla prezgodaj - zaradi zdravstvenih razlogov. Tinka je bila že vseskozi kratkovidna, a leta 1991 kar nenadoma na desno oko ni videla nič več. Kot ji je povedala zdravnica, ji je počila mrežnica, pomoči ni bilo. Menda ji je škodila finska savna, ki so jo imeli doma. Tinka pove, da je bil to zanjo velik šok, a se je sprijaznila in težave z vidom - na drugo oko vidi le 13 odstotkov - kljub temu uspešno premaguje. Smisel življenja sta ji vseskozi dajala družina in delo, tako da živi polno življenje.

SLIKARKA, ZBIRATELJICA …

Njena strast so postala potovanja - z možem sta obiskala nešteto dežel, odkar je vdova, pa se marsikam odpravi s prijateljico Boni. Tinka obiskuje tudi gledališke predstave, v tretjem življenjskem obdobju pa je odkrila še slikarski talent, ki ga je podedovala po očetu Jožetu Pahorju, ljubiteljskem slikarju. Zelo rada ga je opazovala pri delu v ateljeju, še danes ji je ljub vonj po oljnatih barvah in vesela je, da slika tudi sama.

Začela je v krožku slikanja v Društvu interesnih dejavnosti za upokojence, kasneje v likovnem društvu Mavrica. Razstavljala je že na 63 skupinskih razstavah in nekaj samostojnih, sodelovala je na več slikarskih kolonijah. Preizkusila se je vseh tehnikah, risala različne motive, najraje pa ustvarja tihožitja. Rada ima tudi ustvarjanje serij z istimi motivi - nazadnje je naredila serijo petelinov. Slika tudi kot članica Društva slepih in slabovidnih. Tinka je aktivna v mnogih društvih, je celo članica Društva ljubiteljev praženega krompirja, saj dobro kuha in peče.

Je tudi vneta zbiralka - začela je z znamkami, danes pa ima že lepe zbirke najrazličnejših pujskov, Gasparijevih razglednic, razglednic Novega mesta in še drugih mest, božjih podobic, starega denarja. Morda bo kdo od potomcev znal ceniti njen trud in bo zbirke ohranil ter jih dopolnjeval.

Tinka je kljub težkim življenjskih preizkušnjam vesela in optimistična ženska, ki ima rada življenje, lepoto narave in ljudi. Največ pa ji pomeni družina in prepričana je, da je družina tista prava vrednota, ki človeku osmisli življenje. To si velja zapomniti.

Članek je bil objavljen v 10. številki Dolenjskega lista 10. marca 2016

L. Markelj