DL: Dvakratni šentjernejski kralj cvička

23.6.2016 | 14:50

Gorenčeva družina je ponosna na dve lenti in dvakratni naziv šentjernejski kralj cvička, ki so ga prejeli. Na sliki so oče Denis ter mama Martina s sinom Mišelom. (Foto: L. M.)

Pogovarjali smo se v starem lesenem hramčku. Martina in Denis sta ga kupila skupaj z vinogradom, čisto zraven svojega doma. Hramček je star dvesto let, bil je zapuščen in porasel z bršljanom. Denis pravi, da so ga en teden čistili znotraj in zunaj. V njem ima še lesene sode, ki jih Denis še zna pripraviti za hrambo vina, sicer pa bolj uporablja tiste iz nerjaveče pločevine. (Foto: L. M.)

Denis Gorenc (Foto: L. M.)

Denis Gorenc je manj kot v desetih letih iz amaterskega vinogradnika postal profesionalec, ki s svojimi vini, zlasti cvičkom, sodi v sam vrh dolenjskih vinogradnikov. Dve leti zapored je pridelal najboljši cviček v šentjernejski dolini in pridobil naziv šentjernejski kralj cvička, pa tudi na tekmovanju Teden cvička je bil že uspešen - v veliki konkurenci s po 180 vzorci cvičkov je enkrat dosegel 4., drugič pa 7. mesto.

Na te uspehe je ponosen, čeprav ne dela zaradi priznanj. »Moj moto je enostaven: kar ni dobro zame, ni dobro niti za druge. In to velja za vse stvari, tudi pri vinu. Važna je kvaliteta,« pravi Denis Gorenc, ki je prve delovne izkušnje v vinogradu dobil seveda na domači kmetiji, kletarske pa pri stari mami. Kot mlad fant si še zdaleč ni predstavljal, da se bo nekoč preživljal z vinogradništvom - kakih dvajset let se je namreč ukvarjal s prevozi. Potem pa se je začelo obdelovanje trte, najprej v manjšem vinogradu na Škrivnem, ki ga je podedovala žena Martina, počasi pa sta dokupovala zemljo in danes imata v dveh vinogradih v Stražniku in v vinski gorici Škrivno nad Pleterjami zasajenih sedem tisoč trt, na leto pa povprečno pridelata okrog 15 tisoč litrov cvička ter dva do tri tisoč litrov modre frankinje, odvisno pač od letine.

V glavnem pridelujeta sorte za cviček (nekaj je tudi modre frankinje in pinota), saj je ta Gorenčev paradni konj. »Menim, da je cviček našel svoj prostor na slovenskih tleh, da ga imajo radi ne le Dolenjci, ampak tudi drugi,« meni Denis, ki se zaveda, da je za dobro vino potrebno marsikaj.

ČIM MANJ GNOJENJA IN ŠKROPLJENJA

Gotovo ne gre brez znanja, zato se je od svojih prvih korakov na vinogradniški poti rad udeleževal številnih izobraževanj tako v Društvu vinogradnikov Šentjernej, katerega član je, kot na Kmetijsko-gozdarskem zavodu v Novem mestu, na kmetijski šoli Grm, veliko je prebiral literaturo itd. »A pomembna je tudi praksa in nek poseben čut za vino, ki ga imaš, ali pa nimaš,« pravi Gorenc, ki mu vinogradništvo ni hobi - je preveč drag in preveč časa vzame, meni.

»Treba se je truditi od začetka - od rezi v vinogradu do končnega pridelka. Pomembna je higiena v vinogradu, da pridelamo zdravo grozdje, hkrati pa stremimo tudi k čim manjši uporabi gnojenja in škropiv - le kar je nujno. Zato je morda na naših trtah kak grozd manj, a je pridelek bolj kvaliteten. Seveda je pomembno tudi kletarjenje,« pravi Gorenc, ki mu je največji izziv sestava vina. »Res je, da so neki odstotki sort za cviček, ki je rezano vino, predpisani, a vse je v mejah - od do; prav to, koliko dati modre frankinje, koliko žametne črnine, koliko kraljevine itd., pa je zame najbolj zanimivo. Vsak letnik je zato unikaten, treba se je prilagoditi letini,« pravi Gorenc.

VSA DRUŽINA DELA V VINOGRADU

Prav gotovo je dela v vinogradu veliko, a skoraj vse zmore Gorenčeva družina sama: poleg Denisa še žena Martina ter 15-letni sin Mišel, devetošolec šentjernejske osnovne šole, ki že ve, da se bo jeseni vpisal v kmetijsko šolo. Oče in mama ga pohvalita, da je zelo priden fant in da ga delo na zemlji in zlasti v vinogradu veseli že od malega - že tri leta npr. samostojno reže, kar je gotovo eno bolj zahtevnih in odgovornih opravil v vinogradu. Včasih pri rezi pomaga še kdo, sicer pa imajo Gorenčevi že uigrano ekipo trgačev, ki jo Denis tudi pohvali, saj prizna, da je takrat »zelo tečen in natančen«.

A vino je treba ne le pridelati, tudi prodati, kar je še zlasti pomembno, če je to skoraj edini vir prihodka v družini. Denis je zadovoljen, da mu je v teh letih uspelo pridobiti stalne odjemalce in tako 90 odstotkov vina proda v gostinskih lokalih po vsej Sloveniji, zlasti v Ljubljani z okolico. Vsak teden vino h kupcem razvozi sam. »Dober glas se širi in to je najboljša reklama na trgu,« meni. Nekaj vina proda tudi doma - za najavljene skupine pohodnikov Gorenčevi pripravijo sprejem in degustacijo vina, ki ga ponudijo v lesenem hramčku ali pa na starem kmečkem lojtrniku, kar je gotovo zanimivost. Poleg dobrega vinčka ponudijo tudi domač prigrizek, saj je Denis vešč tudi izdelave suhomesnatih izdelkov, od salam in klobas do tlačenk, pa tudi žena je dobra kuharica. Doma pridelajo hrano zase, kar danes nekaj velja. Lokalno in čim bolj okolju prijazno pridelano je naše vodilo, pravijo Gorenčevi, ki jim načrtov za prihodnost ne manjka.

Na domačiji bi radi v bližnji prihodnosti postavili novo večjo klet, saj načrtujejo tudi širjenje vinogradov. »A ne na horuk, s kakimi krediti, ampak počasi, po svojih zmožnostih,« modro pristavi gospodar.

Članek je bil objavljen v 10. številki Dolenjskega lista 10. marca 2016

L. Markelj