DL: Šolska učilnica na prostem - Kmetje, matematiki in pravi peki

30.5.2016 | 11:20

Učilnica na prostem, v kateri je stopil pred fotoaparat ravnatelj Vinko Hostar, se lepo vklaplja v šolski pouk. Posebno rad vanjo pride šolski vrtec. (Foto: M. L.)

Kaj je bolj koristno za doseganje večje samooskrbe Slovenije s hrano – sklep državnega zbora ali sklep osnovnošolskega ravnatelja? Če ni analize o dometu prvega ali drugega sklepa - in s tako analizo ne razpolagamo -, lahko predpostavimo, da sklep ravnatelja ni manj učinkovit od državnozborskega.

Osnovna šola XIV. divizije Senovo je ena od šol, ki so uredile učilnico na prostem, kar je posledica sklepa ravnatelja Vinka Hostarja o začetku te na videz malo šolske, a v resnici dejavnosti, ki naj vse bolj prežema delo učno-vzgojnih zavodov, kakršni so osnovne šole in še prej otroški vrtci.

Šola ima na svojem zemljišču ob šolski zgradbi sadovnjak s starimi sortami sadja. Ob njem je uredila tudi eko vrt. Zraven je postavila tudi lesen objekt, kozolček, in s tem mimogrede spomnila še na tradicionalno slovensko stavbno dediščino.

»Trudimo se, da kot šola živimo z okoljem, z naravo, tako da je otrokom delo v šoli prijazno. Zdi se mi, da šolsko izobraževanje premalo poudarja stik z naravo, zato želimo pri nas ta stik doseči tudi z učilnico na prostem. Za vrt tukaj nimamo idealnih možnosti, ker je na brežičku. Ampak kljub temu smo ga uredili, ne velikega, ampak tolikšnega, da ga bomo obvladali. Otroci tako imajo priložnost, da posadijo na primer fižol in krompir. Tako vedo, da je nekaj treba dati v zemljo in potem obdelovati, da na koncu lahko poberejo plodove,« omenja ravnatelj Vinko Hostar podrobnost iz življenja šole, ki je lahko, ni pa nujno to, tudi podrobnost iz življenja ljudi na sodobnem posavskem podeželju. Šolska zavzetost, ki jo omenja ravnatelj, lahko mimogrede v učencih ustvari ali vsaj utrdi spoznanje, da krompir pride iz zemlje, in ne iz trgovine, trgovina ga samo prodaja. »Škoda je za otroke, če tega ne vidijo v živo,« dodaja ravnatelj, ki ne zavrača pripombe, da bi bilo pravzaprav čudno, če bi kmetijsko-vrtnarskih znanj otroku več kot otrokova družina dala šola, ko pa je vsaj polovica Slovencev kmetov vsaj v tretjem kolenu.

Ob tem, da je učilnica na prostem nekakšen mali inkubator bodočih pridelovalcev zdrave hrane, je lahko npr. tudi biološki laboratorij in matematični kabinet. Tako po ravnateljevih besedah vrt učenci raziskujejo pri pouku biologije in ga za svoje izračune ploščine velikih razsežnosti izkoristijo pri matematičnih urah.

»Tam smo naredili še krušno peč,« omenja ravnatelj še eno podrobnost šolske učilnice na prostem. Krušna peč je bila nekdaj obvezna oprema kmečke hiše, a so jo imeli tudi rudarski stanovanjski bloki na Senovem. Skratka, s pečjo na svojem vrtu, v kateri je vrtec lansko jesen že spekel kruh, OŠ XIV. divizije Senovo ohranja tradicijo, rokodelsko znanje peke kruha in mimogrede učence med vzorčnimi vrtnimi šolskimi gredicami še enkrat postavlja pred vse bolj živo svetovno vprašanje: »Kako že se pride do kruha?«.

Članek je bil objavljen v 7. številki Dolenjskega lista 18. februarja 2016

M. Luzar