DL: Izredno stanje na zelenjavnem vrtu Dolenjske

28.5.2016 | 16:00

Na kmetiji Turk v Brodu pri Podbočju, eni vecji zelenjadarskih kmetij, ki ima tudi mladega naslednika (na fotograji), pridelujejo tudi sadike in se zaradi kolobarja ukvarjajo s poljedelstvom. Na 13 ha bodo posadili mlad krompir, na 7 do 8 ha različno zelenjavo.

Slovenska zelenjava mora v težkih pogojih konkurirati tuji.

Jure Voncina: Upam, da bo GIZ Fitofarmacija našel rešitve za registracijo potrebnih pripravkov, sicer bomo prisiljeni iskati vzporedni uvoz.

Natalija Pelko: Pridelovalec mora ob načrtovanju pridelave vedeti, kaj bo imel na razpolago naslednje leto.

Ste se že peljali po regionalni cesti od Novega mesta skozi Šentjernej in naprej do Podbočja? Če ste, niste mogli zgrešiti velikih odprtih in pokritih površin, zasajenih z zelenjavo. Ta košček Dolenjske je v zadnjih dveh desetletjih postal slovenski vrt, na katerem pa se še zdaleč ne živi kot v raju. Razmere v pridelavi vrtnin so daleč od normalnih in urejenih in so tudi letos izredne, saj se je nova sezona že začela, a pridelovalci še ne vedo, katere pripravke za varstvo rastlin bodo lahko uporabljali - če bodo sploh lahko katere!

Zaradi tega je v začetku leta sprožila alarm skupina pridelovalcev ob pomoči specialistke za zelenjadarstvo pri Kmetijsko-gozdarskem zavodu Novo mesto, direktorja tega zavoda in Kmetijske zadruge Krka, ki je največji odkupovalec zelenjave v državi. »Pri določenih kulturah smo ostali popolnoma brez pripravkov za varstvo rastlin in če ne bo odločitve do konca februarja, bomo v Sloveniji ostali brez domače paprike in še brez kakšnih drugih kultur,« je sredi februarja opozoril direktor zadruge Jure Vončina.

UREDITE TO ALI PA ...

Kaj se je zgodilo? Lani oktobra je celi vrsti preparatov, ki jih v varstvu rastlin uporabljajo zelenjadarji, poteklo dovoljenje za uporabo. Uvozniki so jih zato nabavili manj, tako da so pridelovalci že sredi lanske sezone ostali brez kakršnegakoli učinkovitega sredstva v boju zoper sesajoče insekte na plodovkah. Posledice so bile vidne takoj, kajti plodovi so bili vidno poškodovani, zaradi česar je bil trgovec neizprosen: »Ali boste to odpravili ali pa bomo odkupovali drugje!«

Te dni je pridelava na veliko pri dolenjskih in posavskih zelenjadarjih že v celoti zastavljena - vzgajajo sadike, nakaljujejo krompir, nabavili so agrokopreno, solate bodo ob lepšem vremenu šle na njive. Vse to precej stane, zato je dokaj neresno od odgovornih in države, da ne zagotovijo stabilnih pogojev za delo, med katere sodijo tudi pripravki za varstvo rastlin.

Pridelovalci, zadruga in kmetijski zavod so decembra pripravili pismo, v katerem so opozorili na probleme in analizirali, katere pripravke uporablja konkurenca v sosednjih državah in v državah, od koder uvozimo največ zelenjave, ter vse skupaj poslali kmetijskemu ministrstvu s pozivom, naj najde rešitve.

PREDRAGA REGISTRACIJA?

V začetku januarja je k ureditvi razmer pozvala tudi zelenjavna veriga, ki se je sestala s kmetijskim ministrom. Sektor zelenjadarjev je prosil za sestanek Upravo RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, a lep čas ni dobil odgovora. Kot smo izvedeli konec tedna, se z zadevo zdaj ukvarja GIZ Fitofarmacija in pogovori potekajo v smeri, da bi se zmanjšali stroški za registracijo od sedanjih 3.000 na 800 evrov za pripravek. Uvozniki pripravkov namreč zdaj pravijo, da jih registracija zaradi majhnega trga več stane, kot potem z njim zaslužijo.

»Upam, da se bodo fitofarmacevti odločili za uvoz pripravkov, saj bomo v nasprotnem primeru prisiljeni iskati vzporedni uvoz. Odgovorili naj bi v tednu dni in če bo odgovor pozitiven, bo za registracijo potrebno vsaj mesec do mesec in pol,« pravi Vončina. Kot dodaja, je te dni tudi Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije sprožila vprašanje o prodaji fitofarmacevtskih sredstev za hmelj, zelenjavo in sadjarstvo.

OMEJITVE SO, PREDNOSTI NI

Slovenski pridelovalci zelenjave so v zadnjih 15 letih veliko vlagali v zahtevnejšo in naravi bolj prijazno integrirano varstvo, zato so bili pri uporabi pripravkov bolj omejeni kot konkurenti iz tujine. Večina slovenske zelenjave je tako pridelana z manj škropiv in gnojil, torej po višjih standardih pridelave, vendar tega trg ne priznava. Za nameček novi ukrepi evropskih podpor niso nadgradili integrirane pridelave, za nadgradnjo pa se kljub dosedanjim vložkom ni odločila niti Slovenija sama.

Vsa ta leta trgovci od tujih dobaviteljev niso zahtevali višjih standardov kakovosti, zato so se domači pridelovalci na trgu borili s ponudbo tuje zelenjave, ki ni imela certifikatov. Teh od lani nihče ne zahteva več niti od domačih pridelovalcev, kar pomeni, da na trgu naravi in človeku bolj prijazna pridelava ne pomeni nič. Potrošniki večinoma kupujejo z očmi in jih ne zanima, koliko škropiv in gnojil je bilo uporabljenih in koliko ostankov teh snovi je v pridelku.

»Italijani imajo na razpolago toliko pripravkov za tretiranje njiv, da nimajo na njih niti plevelov niti škodljivcev. Težko se primerjam s konkurenti na severu in še težje s tistimi na jugu, saj lahko uporabljajo številne preparate, ki jih mi ne smemo,« pravi Andrej Turk iz Broda pri Podbočju, eden večjih pridelovalcev zelenjave .

PO POSLUŠNOSTI SMO PRVI

»Ali je hrana, ki jo pripeljemo iz Srbije, Makedonije, Hrvaške, Italije, Čila in Južnoafriške republike varna, če v pridelavi uporabljajo aktivne substance, ki jih pri nas že več let ne?« se sprašujejo zelenjadarji in stroka. Po pregledu uporabe fitofarmacevtskih sredstev so ugotovili, da smo pri nas bolj strogi pri ukinitvi uporabe določenih aktivnih snovi, kot so druge države EU.

»Strinjamo se tudi z ukinitvami sredstev, ki dokazano ne sodijo na pridelovalne površine in onesnažujejo okolje ali so kakorkoli škodljiva za ljudi in druga živa bitja, a pričakujemo, da tega ne bomo naredili prej kot druge države,« opozarjajo pridelovalci in stroka. Odgovorne pozivajo, naj pred umikom sredstev najdejo druge tehnološke rešitve (biotično varstvo, feromone, ekološke pripravke). Zaradi nepremišljenega sledenja evropskim odločitvam so pridelovalci zelenjave samo v zadnjih dveh letih ostali brez mnogih sredstev, s katerimi bi se borili proti strunam, talnim patogenim glivam, bramorju, polžem.

Ampak to bi še zmogli, če bi se enako zgodilo tudi konkurenci, pa se ne. Iste aktivne substance, ki jih mi nemudoma umaknemo s trga, ostajajo v Nemčiji ali Avstriji, po katerih se tako radi zgledujemo, v uporabi še kako leto ali celo več let.

DO DOMAČIH BOLJ STROGI

Vsekakor je težko najti razlago za to, da je zakonodaja do domačih pridelovalcev bolj stroga kot do tujih. Če smo že okoljsko bolj ozaveščeni in prepovedujemo več pripravkov kot druge države, bi morali vsaj zahtevati analize ostankov FFS pri uvoženih vrtninah ali izjave uvoznikov o tem. Če tega nismo sposobni zagotoviti, potem moramo pustiti domačim pridelovalcem, da se enakopravno borijo s konkurenco. V tem primeru ne bi smelo biti nobenih ovir, da registriramo pripravke, ki so na razpolago italijanskemu, hrvaškemu, avstrijskemu ali madžarskemu pridelovalcu zelenjave.

»Če jim bomo dali rešitve, se bo en del kmetij boril z globalno konkurenco, drugi del pa se bo morda usmeril v ekološko pridelavo,« razmišlja Natalija Pelko, specialistka za zelenjadarstvo pri KGZ Novo mesto. Če želi Slovenija res zagotoviti 70-odstotno samooskrbo na področju zelenjave, se bo morala odločiti. Bo nadgradila integrirano in pospešeno razvijala ekološko pridelavo ter si prizadevala za priznanje posebne kakovosti? Če bo šla raje po poti intenzivne klasične pridelave, bo morala zagotoviti pridelovalcem take pogoje, kot jih ima njihova konkurenca.

Članek je bil objavljen v 8. številki Dolenjskega lista 25. februarja 2016

Besedilo in fotografije: Breda Dušič Gornik