DL: Tinca Luzar - Ko si v kozarec natoči vodo, ji zažarijo oči

19.5.2016 | 14:50

Tinca Luzar, presrečna s kozarcem vode iz vodovoda, pravi, da je srečna in ponosna Šentjernejčanka! (Foto: L. M.)

Sreča se skriva v različnih stvareh. Upokojenki Tinci Luzar iz Šmarja pri Šentjerneju sreča pomeni, da lahko od nedavnega pije vodo iz vodovoda. Za to, kar se zdi dandanes večini samoumevno, se je borila in uspela. Ko ob našem obisku odpre pipo v svoji kuhinji, ji oči kar žarijo od sreče. Z veseljem si natoči kozarec vode. Pravi, da je zlepa ne bo kdo prepričal, da si kupi vodo iz plastenke, čeprav je prej pila kupljeno. To je zdrava, čista pitna voda, res sem je vesela, pravi in doda, da ne bo nikoli pozabila občutkov, ko imaš vse, a nimaš kozarčka vode iz pipe, da bi se odžejal.

Vrsto let je vodovod tekel blizu njenega doma, ki sta si ga z žal že pokojnim možem zgradila pred leti, v hiši pa so imeli hidrofor. Voda je tekla počasi, pravega pritiska ni bilo. Leta ni spala v miru tudi zaradi ropotanja hidroforja. Lani poleti pa se je ta pokvaril in Tinci je bilo počasi vsega dovolj - popravilo ni bilo mogoče, saj je bila naprava dotrajana, nov je bil drag. »Voda tako kot vsem občanom pripada tudi meni, za pošteno plačilo seveda. Prišla bom do nje, vzela posojilo, kar bo pač treba,« je bila odločna in se na pomoč obrnila na Občino Šentjernej. Prisluhnila je njenim težavam in ji omogočila napeljavo prek sekundarnega voda iz cevovoda iz Vrhpolja, tako da od lanskega božiča zdaj dostopa do pitne vode - poleg nje še nekateri drugi sosedje. Ker so bile to Tinčine dolgoletne želje in sanje, predvsem pa potreba, je neizmerno hvaležna vsem, ki so ji pomagali, zlasti pa Janezu Hrovatu iz Oddelka za komunalno in cestno infrastrukturo, županu Radku Luzarju ter vsem delavcem v Komunali Novo mesto. Ne pozabi tudi na sosedo Viktorijo Cekuta, svojo Ireno idr., saj ji prijateljice pomenijo veliko. Poudari, da ji ni do medijske pozornosti, a vsem, ki so ji pomagali, bi se rada javno zahvalila.

»Zadnji božič in novo leto sta bila najlepša do zdaj. S sinovoma smo nazdravljali z vodo iz pipe, nisem se mogla načuditi, da voda normalno teče prav povsod v hiši, bilo je res veselo,« opisuje Tinca Luzar in obžaluje, da tega ni doživel njen mož. Preko tri desetletja sta živela v bloku v Šentjerneju, oba s kmetov, in želela sta si dom ustvariti kje bolj na vasi, blizu narave. To sta si lahko »privoščila« šele kot upokojenca in si v Šmarju sezidala hišico, a mož je zaradi hude bolezni v njej bival le slabo leto. Zdaj tu domuje Tinca s sinom Marjanom, sin Stane se je osamosvojil. »Otroka sta moja sončka, stojita mi ob strani in vsi si pomagamo, pa nam je življenje lepše,« pove Tinca in doda, da jo razveseljujeta tudi dva vnuka: Lavra, ki si je dom ustvarila v Nemčiji, in Marcel, uspešen novomeški rokometaš.

VEDNO NASMEJANA KUHARICA

Tince se mnogi spominjajo kot odlične kuharice v nekdanji šentjernejski Iskri. Tudi sama ima lepe spomine na svoje službene dni, saj jo je kuharski poklic osrečeval. »Če bi se še enkrat rodila, bi bila kuharica,« je odločna Tinca, ki je kuharsko šolo opravljala v Osijeku - njena mama je bila namreč Hrvatica. V šentjernejski Iskri so »v njenih časih« pripravljali po 1.400 toplih obrokov na dan, kuhali so v kotlih, skratka, bilo je naporno, a z dobrimi sodelavci tudi lepo.

»Še danes srečujem mnoge, ki mi sežejo v roko in povedo, kako sem bila vedno vesela in nasmejana ter da sem jim rada na krožnik naložila »repete«, če so prišli še iskat hrano. Teh pohval sem vesela,« pravi Tinca in doda, da je rada kuhala prav vse in nobene jedi ne more izpostaviti. Danes je zelo ozaveščena o zdravi prehrani, saj je tudi njej že ponagajalo zdravje.

NAROČNICA DOLENJCA DO KONCA ŽIVLJENJA

Za razliko od mnogih upokojencev, ki vedno jamrajo, kako se jim mudi, ima Tinca Luzar časa dovolj. Zna ga izkoristiti in nikoli ji ni dolgčas. Dejavna je v društvih - prepevala je v šentjernejskem mešanem pevskem zboru Vlaste Tavčar, je v gasilskih vrstah PGD Šentjernej, kot se za žensko v tretjem življenjskem obdobju spodobi, pa je nepogrešljiva tudi v upokojenskem društvu. Vsak ponedeljek hodi igrat pikado v društvene prostore in takšna druženja so ji dragocena. Sicer pa je bila lani v regijskem tekmovanju v pikadu na Otočcu celo najboljša med posameznicami in se lahko pohvali z medaljo.

Dnevnemu dogajanju sledi tudi s pomočjo tabličnega računalnika, ki ji ni prav noben bavbav. »Se učim, poskušam, pomagata mi sinova, pa gre,« se nasmeje 68-letna Tinca Luzar in pove, da je prav na internetu prebrala misel Lea Buscaglia, za katero se zdi, da je napisana prav zanjo: Ena sama vrtnica je lahko moj vrt. Ena sam iskren prijatelj je lahko moj svet. Tinca je tudi nova naročnica Dolenjskega lista, sama pravi, da kar do konca življenja, saj ve, da toliko novic iz domačega kraja in sploh z dolenjskega konca ne bo našla nikjer drugje.

Članek je bil objavljen v 7. številki Dolenjskega lista 18. februarja 2016

Lidija Markelj