DL: Milan Jazbec - Svet mora izmeriti daljo in nebeško stran

24.4.2016 | 18:00

Milan Jazbec

Dr. Milan Jazbec se je nedavno vrnil iz Turčije, kjer je bil veleposlanik Republike Slovenije. Dela skupno 34 let v diplomaciji, gospodarstvu, novinarstvu in politiki, od tega 22 let na vodstvenih delovnih mestih. Po diplomah iz obramboslovja in novinarstva na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in diplomatski šoli v Beogradu je na celovški univerzi dosegel doktorat iz filozofije. Objavil je več kot 120 znanstvenih in strokovnih člankov ter 36 knjig v šestih jezikih, od teh 15 o diplomaciji. Predaval je na več univerzah v Evropi in ZDA in je med drugim urednik mednarodne znanstvene revije European Perspectives. Rodil se je leta 1956 v Brežicah. Zdaj živi v Ljubljani. 

Lani je izšla vaša knjiga Diplomat Martin Krpan z ilustracijami Marjana Mančka. V zahvali podpornikom izida ste jo imenovali 'inovativna'. V čem je posebna?

Uvodno besedo je napisal Janez Komljanec, prapranečak Frana Levstika, zato je uvod v knjigi nekaj posebnega. Manček je upodobil Krpana v petnajstih diplomatskih lastnostih. Ko smo imeli predstavitev knjige v Mariboru na ta veseli dan kulture lani 3. decembra, je povedal, da je Krpana ilustriral na osnovi mojih diplomatskih gesel. Zato so ilustracije nekaj čisto novega. V knjigi je tudi moj esej o Krpanu. Knjiga je slovensko-angleška in to je četrti prevod Krpana v angleščino. Leta 2009 sem napisal knjigo Martin Krpan diplomat in vojščak. Zadnja knjiga je posebna interpretacija Krpana. V eseju razložim, da je Krpan posebnost v svetovni literaturi narodnih junakov. Je edini, ki ne gre v boj z vladarjem, ampak se z njim pogaja.

Ali niste s svojo tezo o Krpanu diplomatu malce drzni?

Krpan ni bil diplomat, seveda. Ampak ga razlagam kot diplomata, ker je vrsta lastnosti, ki jih je Levstik upodobil v Krpanu, diplomatskih. Ko sem Krpana vključil v svoja predavanja na fakulteti, sem imel pomisleke. Potem sem videl, da pritegne bolj kot mnoge teorije o diplomaciji.

Manček je dober ilustrator. Vi ste dober diplomat. Ta knjiga je tako izdelek dveh dobrih, da ne rečemo vrhunskih avtorjev.

Imam dolgoletne izkušnje iz diplomacije, profesure, gospodarstva, novinarstva in iz politike. Neke vrste peterobojec sem. Nikoli nisem razmišljal o diplomaciji. Življenje te prinese v neki tok, ti pa v njem lahko plavaš ali pa ležiš na hrbtu, da te voda nese.

Vi v tem toku očitno ne mirujete. Pri tem niste plavalec, ste pa nekdanji rekreativni košarkar iz Artič. In v vas je očitno dosti športne vztrajnosti in iznajdljivosti.

Ukvarjal sem se s športom, zato mogoče lahko o sebi govorim celo kot o šesterobojcu. Morda mi je naklonjenost športu že pomagala v poklicnem diplomatskem delu. Pred odhodom v Turčijo mi je v Ljubljani na poslovilnem obisku predsednik Türk rekel: "Veleposlanik, pišite veliko, vaše depeše bomo pozorno brali in odprti bomo za vaše predloge." Dva tedna po tistem sem poklical iz Ankare v njegov kabinet in predsednika povabil na košarkarsko tekmo Slovenija:Turčija. Predsednik je prišel na tekmo. Tam sta bila potem oba predsednika, naš in turški, in oba zunanja ministra. Potem je nekdo napisal, da sem začel kariero s športno diplomacijo. Zaradi omenjene tekme sem takoj na začetku dobil dober stik s turškim predsednikom.

Na turški misiji ste se očitno dobro vživeli in znašli?

Moj priimek Jazbec, če ga pišem z Y namesto z J in če namesto c, dam na koncu k, je Yazbek. Yazbek je ena najbolj vplivnih družin v Libanonu. Ideološki vodja in soustanovitelj Hezbolaha se piše Yazbek. Vodja Hezbolaha šejk Nasralah ima vsak petek opoldne molitev v zahodnem delu Bejruta. Takrat tam nastane prometni kaos. Neki petek me je peljal voznik našega častnega konzula na letališče. V neki ulici naju je ustavil stražar. Šofer je pojasnjeval brez uspeha. Poslušal sem, razumel nisem nič. Pa sem se spomnil, da se po arabsko veleposlanik reče safir, in sem se sklonil naprej do odprtega okna ter rekel na glas: '"Safir Yazbek." Oboroženi stražar je salutiral, midva sva se lahko odpeljala naprej in nikjer ni bilo več stražarjev na najini poti. Kot predstavnik države se moraš dobro znajti v vsakem okolju. In vsako okolje ti nekaj ponudi, da lahko državo predstavljaš izvirno, kvalitetno, tako da si okolje to zapomni.

Ampak kaj je glavno poslanstvo diplomata?

Diplomati vzdržujemo stike med državami, skrbimo za dialog in moramo vedno skrbeti, da so vrata odprta. To funkcijo najlažje opraviš, če ustvarjaš ves čas dobro vzdušje. Tako poglabljaš odnose. Marsikateri diplomat lahko najde kak detajl, na katerega lahko pripne neko aktualnost, zanimivost. Slovenija je v diplomaciji nekje na sredini, glede na velikost, odmevnost. A če imaš možnosti, da izstopaš, izstopaš. Da izstopaš tako, da nikogar ne prehitevaš po desni, to je pomembno.

Diplomat  verjetno ne more delati iz pisarne? Kaj predstavlja potovanje, zlasti zdaj?

V Turčiji sem bil pet let. Tam sem bil akreditiran še v Azarbejdžanu, Iranu, Iraku, Siriji, Libanonu. To je najbolj nevarna kombinacija držav minulih nekaj let. Zato je bilo delo naporno in zahtevno. Verjetno včasih nevarno. Bil sem v Libanonu kakih petindvajsetkrat, tudi zato tolikokrat, ker ima na jugu Libanona ob meji z Izraelom v mirovnih silah Slovenija svoje vojake. Vsak kontingent sem obiskal. Bil sem v Azerbajdžanu kakih dvajsetkrat, v Iranu štirikrat, v Iraku dvakrat, v Siriji enkrat. Da ne štejem poti po Turčiji. Veliko sem potoval, hotel sem delati, maksimalno delati. Prispevati k temu, da Slovenija tam postane dodatno prepoznavna, če je pač že bila.

Spoznali ste ta del sveta. Je Turčija priložnost za Slovenijo?

Velika gospodarska priložnost. Slovenija ima v Turčiji devet častnih konzulov, od katerih sem jih izbral pet. Vsi so vplivni poslovneži. To je priložnost za povečanje blagovne menjave med državama. Turki Slovence spoštujejo. To je dobra podlaga za sodelovanje. Vse poti iz Turčije v Nemčijo gredo skozi Slovenijo, razen zračnih. Za slovenske poslovneže je Istanbul blizu. To je velika prednost Slovenije. Leta 2011 sta tedanja predsednika vlad Pahor in Erdogan, sedanja predsednika držav, podpisala strateško partnerstvo med državama. To je bila moja ideja. O tem sem se pogovarjal s takratnim turškim premjejem Erdoganom in me je podprl.

Kako vidite Sirijo v povezavi s svetom? V enem od zadnjih intervjujev ste ocenili, da je tam vojna vseh proti vsem.

Napetosti v tistem delu sveta škodijo tudi Evropi. To smo začutili tudi Slovenci skozi migracijsko krizo. Konec decembra je varnostni svet soglasno sprejel resolucijo o ustavitvi vojne v Siriji. To je velik premik. V Siriji poteka državljanska vojna med režimom in opozicijo ter hkrati vojna vseh proti vsem. Ob tem pa je prišlo do več kot 250.000 mrtvih, kar je velika tragedija sodobnega sveta.

Kljub vključenosti v mednarodno diplomacijo vidite smisel v delu v domačih krajih?

V tem vidim tudi navdih za delo. Slovenci smo vsi več ali manj izšli s podeželja. Zato so nekatere naše lastnosti uspele ostati bolj pristne: povezanost med ljudmi, z naravo. Rad imam svoje domače kraje. Nanje sem zelo navezan. Čeprav to pride tudi z leti. Sčasoma del te navezanosti postaja neke vrste vtis, ki ni več povsem oprijemljiv. Včasih ta navezanost postaja skozi neke vtise in spomine majčkeno idealizirana. V tem ne vidim ničesar slabega, nasprotno, to te napolnjuje kot človeka. Tisto, kar je bilo v otroštvu, te ves čas navdihuje z neko dobroto, neko toplino, neko blaženostjo. To je izjemno pomembna opora.

Iz tega odnosa potem izhaja tudi vaše sodelovanje z osnovno šolo Artiče?

Zelo sem navezan na mojo osnovno šolo Artiče. Tudi moj oče je hodil v to šolo. S šolo smo skupaj izdali nekaj knjig. To se je pokazalo kot zelo dobra praksa. Letos bomo poskusili izdati novo knjigo o Pohanci ob 770-letnici prve omembe vasi. Knjiga pa se bo ukvarjala s celotno dolino potoka Močnika. Na začetku tega območja so južni obronki Kozjanskega, na jugu pa je Vrbina s fantastično floro in favno, ki jo je Branko Brečko opisal v svoji knjigi. Ta knjiga me je dodatno spodbudila.

Del sodelovanja s šolo je povezan z vašim poklicnim delom – mala šola diplomacije.

To je bil edinstven projekt. Začelo se je s predavanjem na artiški osnovni šoli ob dnevu Evrope aprila 2004, kamor me je povabila učiteljica Alenka Cizelj. Isti dan sem predaval v Artičah, Dobovi in Pišecah. Na podlagi teh predavanj sva se dogovorila z ravnateljico brežiške osnovne šole Marinko Lubšina Novak za krožek o diplomaciji. In smo ga potem izvedli. Potem je izšla knjiga. Njen namen je bil diplomacijo približati mladim.

Je del takih stikov s šolo tudi knjižna polica v osnovni šoli Artiče?

Po enem teh svojih pogovorov v osnovni šoli v Artičah sem predlagal ravnateljici Vesni Bogovič, da bi imeli polico knjig nekdanjega učenca Milana Jazbeca v knjižnici osnovne šole. Ravnateljica se je strinjala. Nedavno sem na polico prinesel štiri knjige, ki so izšle lani.

Ne moremo mimo vaše 'literarne' diplomacije.

Ko sem bil v Turčiji, smo izdali faksimile Aškerčeve knjige, v kateri opisuje svoje potovanje v Istanbul, tedanji Carigrad. Izdali smo jo v slovenščini ter v angleškem in turškem jeziku. Ko sem bil v Turčiji, smo izdali skupno osem prevodov slovenske literature v turščino. Med drugim so izšle tri knjige Draga Jančarja in dve moji, med tema Slovenec v Beogradu. Spremno besedo zanjo je prispeval pokojni bivši turški predsednik Sulejman Demirel, moj velik prijatelj in velik prijatelj Slovenije.

Slovenija zaznamuje 25. obletnico plebiscita in 25-letnico samostojnosti. Kje je Slovenija, ali je slovenstvo ogroženo?

Ni ogroženo. To je zdaj neko vzdušje slovesnosti, spominov. Podobno je, kot sva rekla prej: gledaš na otroštvo, nekaj je v njem lepo na simbolni ravni. Obletnica je pomembna predvsem v tem: čas je za resno razpravo o Sloveniji, o slovenstvu. Kdo smo? Kaj hočemo? Kam gremo? Če bomo spoznali, da na ta ključna vprašanja slovenstva nimamo velikopoteznih, vizionarskih odgovorov, bo to že veliko spoznanje jubilejnega plebiscitnega časa. Plebiscit je bil velika odločitev. In ta velika odločitev mora biti navdih, da poskusimo videti naprej. Res smo majhna država, maloštevilen narod. Ampak zato potrebujemo velikopoteznost. Da si zastavimo pogled naprej. Kot je rekel Oton Župančič v svoji pesmi: ko je najvišji dan, torej, ko je poldan, mornar ustavi se, izmeri daljo in nebeško stran. Mi bi zdaj morali ob obletnici plebiscita izmeriti daljo in nebeško stran.

In ob vsem tem se nam je zdaj pojavila ograja ob meji. Kaj pomeni ograja?

Mislim, da bi veliko nas raje videlo, da te ograje ne bi bilo ne v dejanskem ne v simbolnem smislu. Slovenija se je s hudo begunsko krizo zelo očitno zavedla, da je del enega velikega sveta. Ograja je zato morda odraz streznitve. Premisleki, kako se lotevati vprašanj, problemov v tem svetu, so dosti težji. Ob vsem tem, kar ta ograja pooseblja, simbolizira, se je ponovno pokazalo, in to je dobro, kako je pri nas civilna družba v minulih letih postala ponovno prepoznavna, občutljiva. Tudi pred 25 leti in še več je bila ena ključnih dragocenosti Slovenije močna civilna družba.

Na katero misijo odhajate?

Na tisto, ki bo prišla mimo. Sem poklicni diplomat. Vsaka misija je izziv za poklicnega diplomata, vsaka te obogati. V Turčiji sem se znašel slučajno. In sem bil po nekaj mesecih prepričan, da je to odlična diplomatska lokacija. Ne bi je zamenjal za noben Washington, Bruselj ali New York.

Kaj delate zdaj "doma"?

Na zunanjem ministrstvu sem vodja sektorja za evropske države. To je zelo intenziven diplomatski "promet", imamo veliko dela, predvsem operativnega. Ampak mi je zelo všeč in mi ustreza. Ob tem še predavam. Sem redni profesor diplomacije, predavam že enajsto leto na Fakulteti za državne in evropske študije, pa tudi v tujini. In kot rečeno, pripravljamo naslednjo knjigo o Pohanci. Vesel sem, da sem bil v Turčiji pet let, pa tudi, da sem prišel domov in da grem novim izzivom naproti.

Članek je bil objavljen v 4. številki Dolenjskega lista 14. januarja 2016

Martin Luzar