DL: Spomini Mimice Lukežič - Semiška ohcet kar čez veliko lužo

13.2.2016 | 16:40

Tine in Mimica Lukežič

Kanadski Slovenci so uprizorili Semiško ohcet, s katero so uspešno nastopali pri rojakih po ameriški celini.

Naši rojaki na tujem se morajo zelo truditi, da ohranjajo slovensko besedo in običaje. Velikokrat za njihov trud v domovini ne izvemo nikoli. Tudi marsikaj, kar so počeli Belokranjci v Kanadi, bi morda odšlo v pozabo, če ne bi ostalo zapisano. Delček dogajanja v slovenskem društvu Bled v Kanadi v preteklem stoletju je ob obisku v Sloveniji obudila semiška rojakinja Mimica Lukežič, ki živi v Niagari.

Prav Mimica in še posebej njen mož Tine sta bila gonilna sila, ko je Tine prišel na idejo, da bi društveni folkloristi plesali tudi v belokranjskih, in ne le v gorenjskih narodnih nošah. Žal že pokojni Lukežič je delal z ljubeznijo do domače folklore in z neuničljivim elanom. Njegova ideja pa je dodobr a povezala Slovence na ameriški celini.

BELOKRANJSKI PLESI V GORENJSKIH NOŠAH

Mimica in Tine Lukežič sta prišla v Kanado leta 1969 in se kmalu po prihodu v novo domovino vključila v slovensko društvo Bled, ki deluje že od leta 1933. Ker je bil Tine že v domovini zelo dejaven na kulturnem področju, se je pridružil pevskemu zboru, ker pa je imel veliko dobrih idej, je kmalu post al član dr uštvenega kulturnega odbora. Društvo je imelo tudi tri folklorne skupine: mlajšo, študentsko in odraslo. Vodil jih je navdušenec in poznavalec slovenske folklore Keith Atteck, ki je veliko sodeloval s Folklorno skupino France Marolt iz Ljubljane. Zanimivo je, da je bil Atteck po očetu Kitajec in po mami Anglež.

»Plesali smo tudi belokranjske plese, a v gorenjskih narodnih nošah, saj drugih nismo imeli. Tine je izvedel, da jih ima Belokranjski klub v Clevelandu. Poznal je člana Matijo Hutarja in Toneta Klepca, s katerima se je dogovoril, da so nam za nekaj mesecev posodili belokranjske noše. Bili smo tako navdušeni, da smo sklenili, da si nabavimo lastne noše, kar pa je bilo v se prej kot lahko,« se spominja Lukežičeva.

Z možem sta leta 1985 obiskala Slovenijo in začelo se je tekanje za nošami. »Izdatno sta pomagala moja sestra Dragica in brat Ivan. V Adlešičih smo se dogovorili z Marico Cvitkovič, ki je zaposlila nekaj žensk, da so naredile 10 moških noš. Ivan je našel mojstra za izdelavo pasov, po klobuke pa smo šli v Karlovec. Ko sva se vračala v Kanado, sva imela v prtljagi tudi narodne noše. Obleke je Tine plačal s svojim denarjem, društvo pa mu je v nek aj letih povrnilo stroške. Za ženske noše je bilo najbolj poceni, da smo jih sešili v Kanadi. Šivale smo jih kar članice društva po navodilih Martine Jakša iz Semiča, ki nam je dala tudi bluzo, po kateri smo vzele kroj. Jaz sem sešila peče in predpasnike,« je obujala spomine Lukežičeva.

Z OHCETJO PO AMERIŠKI CELINI

In tako so z belokranjskimi plesi z velikim uspehom nastopali po vsej Kanadi, a tudi po ZDA. Povsod so jih s prejeli z navdušenjem. A Tinetu to ni bilo dovolj in odboru je predlagal, da bi uprizorili obred Semiške ohceti. Predlog je bil sprejet, kar pa je zanj pomenilo spet veliko dela. »Žanžkov Lojz mu je poslal natipkan program in kaseto, na kateri je bila posneta ohcet še v času, ko je bil starešina Nacetov Jože s Sel. Seveda je bilo treba pripraviti še precej drugih stvari, ki se jih v Kanadi ni dobilo. Moj nečak Boštjan, ki je prihajal na obisk v Kanado, je prinesel barilec in kup domačega platna, da smo naredili dodatne noše. Martina Jakša je naredila venec za nevesto in opremo za družico. Tone Lukežič je prinesel »procajno«, Tine je napravil burkle. In počasi smo začeli.«

Mimica je program prevedla v angleščino, da so učitelj in člani skupine lažje spoznali potek ohceti, ki so jo seveda odigrali v semiškem narečju, kar niti ni bilo težko, saj so bili nastopajoči z glavnimi vlogami Belokranjci. Mimica je bila hišna mati, njen sin Boris ženin, nevesta Silvija Gimpelj (sorodnica Gimpljev iz Gorenc pri Semiču), nakolenče pa otrok nevestinih sorodnikov. Starešina in starešinka sta bila Ivan in Jožica iz Metlike, prijatelja Lukežičeve družine. Težave jim je delala glasba s kasete, ki je društveni glasbeniki niso poznali. Na srečo je takrat obiskal Kanado belokranjski glasbenik Silvester Mihelčič, ki je naredil notni zapis, po katerem so se glasbeniki naučili igranja domačih viž. Po napornih vajah in pripravah so junija 1990 v prostorih slovenskega društva Bled pred 2.000 obiskovalci slovesno uprizorili Semiško ohcet. Poželi so gromek aplavz. Z ohcetnim obredom so gostovali po Kanadi in ZDA. Povsod so jih toplo sprejeli in nikjer niso skoparili s pohvalami.

Članek je bil objavljen v 45. številki Dolenjskega lista, 12. novembra 2015

M. B.-J.