DL: Rudi Stopar, kipar, slikar in pesnik - Uporabljeni in zavrženi kot toaletni papir

13.2.2016 | 12:05

Sevničan Rudi Stopar ni le umetnik, je tudi aktiven upokojenec, ki ima številne ideje, predvsem pa sanje o lepši ureditvi domače občine. A so njegove ideje velikokrat prezrte, sam pa pogosto označen kot večni kritik, v očeh mnogih celo nergač. A sam meni, da si kritiko lahko privošči, saj nikoli ni nikomur želel nič slabega. Svoje ideje tako pogosto izrazi skozi umetniška dela, ki jih ni malo. Preko 800 različnih skulptur, nekaj sto risb, grafik in številne pesniške zbirke, med njimi je tudi haiku poezija, je tista zapuščina, ki mu daje pravico tudi do pobud za lepšo bodočnost njegovih potomcev.

Ste že kot mladenič kazali smisel za umetnost?

Rojen sem bil v Boštanju, kmalu smo se, zaradi začetka druge svetovne vojne, preselili v Sevnico. Sem namreč otrok vojne. Spomini nanjo so zato mešani. Nekaj je zelo grdih in težkih, nekaj pa tudi lepih, saj so naju s sestro starši varovali pred dogodki in pogovori, ki niso bili primerni za majhne otroke. Leta 1945 sem, kot zelo plah otrok, začel hoditi v šolo, a sem imel srečo, da je bila moja učiteljice gospa Bonča, ki me je spominjala na staro mamo in se je zato strah razblinil. Bil sem dober učenec, tudi kasneje v gimnaziji, hkrati pa sem bil tudi falot. Tudi to mora biti, a v mejah normale. Talent za umetnost, če ji lahko tako rečem, pa sem pokazal že v tretjem razredu, ko sem po Jakcu narisal Prešernovo hišo in pesnika in za to dobil nagradni izlet v Postojnsko jamo. Tja so me peljale članice aktiva žena, zato sem močno užival v pozornosti, ki so mi jo nenehno izkazovale.

Kakšne so bile vaše mladostniške želje? Se posvetiti umetnosti ali v življenju početi kaj drugega?

Želel sem biti učitelj, a sem naletel na nasprotovanje okolice in domačih. Med drugim so mi go vorili, da bom kot učit elj zagotovo pristal nekje v hribih, v odročnih krajih, kjer bosta edina inteligentna človeka župnik in poštarica. Tako sem prist al na srednji tehniški šoli v Ljubljani, kjer sem že začel pisati pesmi. Spominjam se profesorice slovenskega jezika, ki me je zalotila med čečkanjem po papirju, kamor sem napisal ljubezenske pesmi. Očitno je bila nad njimi navdušena, saj po tem dogodku nisem bil več vprašan, ocenjevala je le še moje pisanje. To je bil še en dokaz, da se lahko tudi iz slabih stvari izcimi nekaj dobrega.

Ena od vaših služb, kjer ste dočakali tudi upokojitev, je bila v radeški papirnici, ki je takrat izdelovala papir in vodne znake za denar. Delali s te prav na oddelku, kjer so nastajali ti vodni znaki, in to po zanimivih postopkih. Šlo je za izjemno precizno ročno delo. Se je vaš odnos do denarja spremenil, ko ste držali v rokah bankovec, katerega avtor ste bili vi s svojimi takratnimi sodelavkami?

Da, vsekakor. To je bila moja zadnja služba, vmes sem bil tudi nekaj časa brezposeln. Bilo je fantastično, posel je bil zanimiv, delal sem z mojimi »hčerkami « (ekipo sodelavk, s katerimi je ustvarjal v ateljeju, op. avtorice). Se je pa takrat res spremenil moj odnos do denarja, ki mi je pred tem predstavljal le neko nominalno vrednost. Likovna plat mi ni bila znana. Ko sem spoznal, s kakšno fineso in preciznostjo sta oblikovana zaščita in vodni znak, sem spoznal, da gre za posebno, umetniško delo. V tem času je razpadla tudi Jugoslavija, dobili smo tolarje, ki smo jih oblikovali. Veliko smo se naučili o gravuri. Danes se te zaščite delajo drugače, s pomočjo računalnikov, hitro so narejeni, takrat pa je vse potekalo ročno in je zahtevalo res veliko znanja, natančnosti in koncentracije avtorju.

Je vaše umetniško delo prišlo do izraza šele po upokojitvi?

Po upokojitvi sem se veliko posvetil pisanju, kiparjenju in tudi vinogradništvu. Zadnjemu za lastno dušo. Ko danes razmišljam za nazaj, sem tudi v času službe kar nekaj ustvaril. V pokoju pa mi, kot tipičnemu upokojencu, kar naprej zmanjkuje časa. Službo smo imeli od šestih do dveh, danes sem pa prav žalosten, ko gledam vas, mlade, kako delate po cele dne ve in zato nimate časa za nič. Še za družino premalo, kaj šele za kaj drugega. To opažam tudi takrat, ko kaj organiziram. Preprosto ni ne časa ne energije za obiskovanje dogodkov.

Je torej danes vse drugače? Tudi odnosi delodajalcev do delavcev?

Odnos delodajalcev do ljudi je danes takšen, kot ga imamo do toaletnega papirja. Preverijo, če je človek dovolj mehak in prožen. Kupijo ga, uporabijo in nato zavržejo. Res smo v časih toaletnega papirja. Mi smo imeli več časa za druženje, zato smo imeli več topline, ki nas je povezovala. Še nekaj je. Slovenci smo zavisten narod. Ampak, danes so takšni časi, ko še zavisten ne moreš biti. Komu pa naj jaz kaj zavidam, če nihče nič nima? In kako naj bom nad čim razočaran, če še očaran ne morem biti? Še ta čustva so nam poteptali.

V preteklosti ste bili znani kot nasprotnik in oster kritik posegov v prostor. V mislih imam gradnjo verige spodnjesavskih hidroelektrarn. Zakaj?

Mladost sem preživel ob Savi, živel sem z njo. Nisem nasprotoval razvoju, pač pa temu, koliko časa in denarja je porabljenega za večjo proizvodnjo elektrike, prav nič pa se ne govori o tem, da bi zmanjšali njeno porabo. Kako smo pa včasih lahko živeli z manj?  Res so drugačni časi, a energije res porabimo preveč. Nisem nasprotoval projektu, proti sem bil, da se gradi na takšen način. Da se raztrgajo obale. V tujini so tudi delali hidroelektrarne, a ne v takšen obsegu. Manjše, lične, ne pa takšne ogromne objekte, ki s svojimi poslikavami in oblikami ne sodijo v okolje.

Nasprotovanje ste izrazili tudi v svojih umetniških delih. Savo, denimo, ste ujeli v steklo in jeklo in stvaritvi nadeli ime Sava v verigi.

Naredil sem celo serijo skulptur z naslovom Kotaljenje. Tisto, kar sem lahko naredil sam, sem naredil. V različnih predalih pa je ost alo kup mojih idej o lepši podobi okolice Save. Žalosten sem bil, ko sem le nemočno opazoval sekanje dreves, recimo stoletnih topolov in vrb, ter odstranjevanje rastlinja. Zato sem izdelal projekt ureditve, ki je ostal v nekem predalu na občini. Šlo je za načrt revitalizacije obale ob Savi. Predlagal sem ureditev območij v obliki malih amfiteatrov, kjer bi se lahko ljudje družili. Na Brezovem na primer bi lahko posadili breze, na Orehovem orehe. Sedaj so pa povsod le vrbe žalujke. Zelo simbolno, še vrbe žalujejo. Zelo me je potrla nesreča na Blanci, ta dogodek je bil tak, da se je še sonce zjokalo. A je šlo za dokaz, da zmage nad naravo ni.

A vendar ste bili prav vi avtor spominskega obeležja 13 žrtvam Zadnjega spusta po Savi.

Res je, čeprav sem spet imel še drugačne ideje, ki znova niso bile uslišane. Predlagal sem drugačno ureditev območja, kjer so žrtve prinesli iz reke. Tam naj bi bili po moji ideji postavljeni valoviti kamni z napisi imen in priimkov vseh žrtev. Spomenik pa bi opozarjal na človeško napako oziroma zanesenost, ki je dokazala, da zmage nad naravo ni. Zraven sem predlagal še osvetljen vodomet, zasaditev šipka, ki spomladi lepo cveti, jeseni pa proizvede rdeče plodove, ki bi simbolizirali krvave solze. Ob Savi je bilo nekdaj veliko gloga, češmina, črnega trna. Želel sem, da bi zasadili to trnasto rastlinje, s tem pa preprečili tudi, da ne bi nihče padel v Savo. Namesto tega je sedaj tam modra žica.

Je Sava danes drugačna?

Seveda je. Kotaljenja ni več, rib je sicer dovolj, a kaj bo čez nekaj let, ko se bo mulj nalagal in nalagal? V tujini imajo stroje, s katerimi odstranjujejo mulj. Pri nas bi lahko tudi redno odstranjevali mulj in ga uporabili v drugačne, koristne namene.

Vas je kdaj zamikalo, da bi svoje ideje skušali uresničevati tudi z aktivnim vključevanjem v politiko?

Od leta 1960 do 1964 sem bil ljudski poslanec za kulturo. Takrat nismo imeli takšnih privilegijev, kot jih imajo politiki danes. Peljali smo se pa lahko brezplačno, ja. Že takrat je vsak kraj hotel zase čim več denarja. Pri nas je bil problem Lutrovske kleti, kjer smo tri leta dobivali republiški denar. A je šel denar takrat za vodovod v Zabukovju. Ko sem nehal biti poslanec, sem šel nazaj v službo. Da bi se danes podal v politiko, mi pa na misel ne pride. Le to upam, da bom nekoč v knjižni obliki lahko izdal vse svoje neuresničene predloge in ideje. Da se bo vedelo.

Posebej ste navezani na sevniški grad. Kaj vam pomeni?

Res je, že od otroštva sem navezan nanj. Po vojni je bil v groznem stanju. V preteklosti smo imeli idejo, da bi v Lutrovski kleti uredili slovenski komorni center, a brez uspeha. Sem bil pa v komisiji, ki je delala inventarizacijo gradu in to je bil razlog, da sem se kasneje umaknil. V gradu so takrat stanovali delavci, ki so urejali območje Ajdovskega gradca. Viteška dvorana je bila zaklenjena, zabita z deskami. Želeli smo jo odpreti in to po navodilu tudi storili. Poanta vsega je bila, da sem bil kasneje obtožen vloma in kraje ene slike. Izkazalo se je, da tega nisem storil, a sem bil užaljen in sem se popolnoma umaknil. Šele pred leti sem se znova vrnil; na gradu imam stalno zbirko svojih skulptur in slik, organiziram pa tudi večere z naslovom Radogost. Februarja bo pet let od začetkov Radogosta, zato bom februarja pripravil obletnico, na kateri bomo predstavili Jožeta Ciuho. Pripravljam razstavo, pri tem mi bo pomagala Maruša Stupica. Srečen sem, da je grad sedaj urejen in da živi, saj gre za naš sevniški, celo slovenski biser. Zato rad pomagam KŠTM in Roku Petančiču, ki je dober fant in lepo skrbi za dogajanje na gradu. Res sem zadovoljen, očaran sem nad gradom, sem pa razočaran nad odnosom nekaterih drugih.

Nad kom ste tako zelo razočarani?

Nad nekaterimi sevniškimi likovniki na primer. V nekem obdobju so se začeli čudno obnašati do mene. Dal sem predlog, da bi bil vsako leto eden izmed njih ambasador, ki bi imel r azstavo, moral bi pa večkrat na grad in ljudem kaj povedati, predstaviti. Vse je padlo v vodo. Eno leto sem bil ambasador jaz, naslednje leto nekdo drug, potem pa je vse skupaj zamrlo. Rudi je predlagal, pri tem je pa tudi ostalo. Jezi me, da se ljudje niso pripravljeni bolj družbeno angažirati. Drobne stvari bi bile potrebne, da bi dale posebno noto.

Ali v domačem kraju cenijo vaše delo, ideje, stvaritve?

Imamo pregovor, da največ spotike leži na domačem pragu. Potrditev, da delam dobro, prihaja bolj od zunaj. Številne nagrade in priznanja sem dobival večinoma izven domačega kraja. Pino Mlakar mi je nekoč napisal krasno zahvalno pismo za mojo skulpturo, pa Alojzij Šuštar in številni drugi. Bolj me cenijo drugje. Saj človek ne potrebuje slavospevov, nisem kronan bedak z visokim grebenom. A je lepo videti na obrazih lepo senco, ki ti po trjuje, da delaš dobro. Doma je ta senca nekoliko temnejša kot drugje.

Kaj pogrešate v Sevnici?

Dober dan, ko mi, ob pozdravu nekaterih, ne bi bilo treba pogledati v nebo in preveriti, če je dan res lep in dober. Sem pa vesel, ko delam z otroki. Ko jih gledam, sem zadovoljen. Ob gledanju ozadja in časa, v katerem živimo, me je pa strah za te otroke. Ne le za sevniške, za vse. Strah me je za moje vnuke in pravnuke. Boli me, da so nam predniki zapustili lepo Sevnico, take zapuščine, kot smo jo imeli mi, pa naši zanamci ne bodo imeli. In to me hkrati boli in žalosti.

Članek je bil objavljen v 44. številki Dolenjskega lista, 5. novembra 2015

Renata Žnidar