DL: Drama na Urbanovem teku - s srečnim koncem

10.2.2016 | 14:45

Andrej Pezdirc (levo) in Mitja Frankovič sta postala velika prijatelja.

Mitju ni bilo pomembno le, da priteče na cilj Urbanovega teka, ampak tudi, v kakšnem času mu bo to uspelo. Na startu (prvi z desne) je neprestano pogledoval na uro.

Zahvala za nesebično pomoč

Na zadnji Vinski vigredi v Metliki, točneje na Urbanovem teku, se je odvijala drama, za katero pa je vedel le malokdo. In morda bi pri tem tudi ostalo, če ne bi na zaključku tekov za pokal Dolenjskega lista v Bušeči vasi Mitja Frankovič iz Črnomlja izročil Andreju Pezdircu iz Semiča zahvalo za nesebično pomoč.

Mitja, pomočnik komandirja na Policijski postaji Črnomelj, se je predvsem zadnje leto pred letošnjo Vinsko vigredjo še posebej posvetil teku. Na tek se je odpravil dvakrat do trikrat na teden, v enem tednu pa je premeril 20 do 30 kilometrov. Lani se je udeležil polmaratona na Ljubljanskem maratonu, pa dobrodelnih Malih korakov za veliki cilj, letos aprila pa z ženo Mojco Istrskega maratona, kjer se je srečal s semiškim gostincem Andrejem Pezdircem. Poznala sta se, nista pa prijateljevala. Ker je bil Mitja dobro pripravljen, se je odločil, da se udeleži še majskega devetkilometrskega Urbanovega teka, ki ga je do takrat pretekel le enkrat.

LE PREBLISKI

Prav dobra pripravljenost je v Mitji zbujala takšno samozavest, da, tudi potem ko ga je po pr ibližno dveh kilometrih zagrabila slabost, ni razmišljal, da bi odnehal. Malo je hodil, spet tekel in tako ga je dohitel tudi Andrej, ki je bil sicer slabši tekač od njega. »Ko sem ga vprašal, če je z njim kaj narobe, sem opazil, da je imel oči nekam čudno obrnjene. A ni pustil, da bi mu pomagal, ampak je začel spet teči in mi ušel. A ne za dolgo, kajti začel je padati proti grmovju in še zadnji trenutek sem ga ujel. Takrat sem vedel, da gre zares. Zgrabil sem ga pod roko in ga na pol nesel in na pol vlekel naprej, dokler nisva prispela so avta, ki je zapiral progo. Ko sem mu pomagal v avto, se je zopet upiral,« pripoveduje Andrej.

Mitja verjame, da je bilo res tako, a spominja se le prebliskov. »Vem, da mi je bilo slabo, pa da sem, potem ko sem komaj še hodil, spet kot blisk stekel naprej. Takrat sem očitno ušel Andreju. Tega, da mu nisem pustil, da bi mi pomagal, pa ne vem. Zavedel sem se šele v reševalnem avtomobilu, ki me je pel jal v Novo mesto,« opisuje Mitja tek z velikimi luknjami v spominu.

Andrej je odtekel tek do konca, a rezultat zanj ni bil več pomemben. Tekel je v Zdravstveni dom Metlika, ker ga je zanimalo, kako je z Mitjo, povedal pa je tudi, kaj se je dogajalo na progi. »Imel sem takšne simptome, da mi v Metliki niso mogli postaviti diagnoze. Bil sem dehidriran, dezorientiran, imel sem zelo visoko temperaturo in zelo slab EKG. V novomeški bolnišnici so mi pregledali srce, a ni bilo z njim nič narobe. Ugotovili pa so, da imam zelo zmanjšano delovanje ščitnice. Res je, da sem bil že prej večkrat utrujen, razdražljiv in sem se hitro razburil, kar so simptomi ob nepravilnem delovanju ščitnice. Vendar na to nisem bil pozoren. In če bi na Urbanovem teku odstopil, tega ne bi vedel in bi šel morda čez nekaj dni spet teč,« pravi 35-letni Frankovič, ki je bil do sredine septembra na bolniškem dopustu, sedaj pa dela polovični delovni čas. Ko se bo povsem pozdravil, želi zopet teči. Seveda pa je vse odvisno od tega, kako se bo odzivalo telo.

ZAHVALA ZA NESEBIČNO POMOČ

Andrej, s katerim je Mitja po majskem dogodku postal dober prijatelj, je prepričan, da bosta še velikokrat tekla skupaj. Pezdirc se je s športom veliko ukvarjal kot najstnik. Teči pa je spet začel pred dvema letoma. »Seveda ne zgol j zaradi prijetne družbe, ampak tudi zaradi zdravja. Imel sem 122 kilogramov, sedaj jih imam 30 manj,« je zadovoljen Andrej, ki je sodeloval tudi na letošnjem ljubljanskem polmaratonu. A Mitja je prepričan, da mu je prav Andrej rešil življenje. »Da se je ustavil in mi pomagal, mi veliko pomeni. Tisti, ki mu je nesebičnost pomembnejša od rezultata, je zame zmagovalec. Ko sem se vračal iz bolnice, sem se mu šel zahvalit. A to se mi ni zdelo dovolj. Zato sem se obrnil na novomeško društvo Marathon, ki organizira teke za pokal Dolenjskega lista, in jim predlagal, da ob koncu letošnjih tekov ne bi podelili le medalj za najboljša mesta, ampak tudi za nesebično pomoč,« pove Mitja. In tako je njuna zgodba prišla v javnost.

A to ni bila edina tovrstna Andrejeva pomoč. Na začetku letošnjega poletja se je Pezdircu, ki razvaža tudi kosila, zdelo čudno, da je sokrajanka, ki ji je prinesel hrano, sedela na balkonu in se ob zvonjenju ni zganila. »Čez ograjo sem splezal na balkon. Ugotovil sem, da je gospa imela pulz, a se ni odzivala. Poklical sem zdravnika in sosede in vesel sem, da smo jo uspeli rešiti,« je zadovoljen Andrej Pezdirc, ki je vesel, če lahko pomaga, čeprav si seveda še bolj želi, da bi bili vsi zdravi in da ne bi bil nihče potreben pomoči.

Članek je bil objavljen v 44. številki Dolenjskega lista, 5. novembra 2015

Besedilo in fotografije: M. Bezek-Jakše