DL: S sedanjo politiko sejemo revščino med stare

31.1.2016 | 16:30

Človek je star toliko, kolikor se počuti. Med številnimi, ki pravijo tako, je tudi upokojeni zdravnik dr. Božidar Voljč iz Griča pri Ribnici. Dokler je bil še zaposlen, je delal kot zdravnik in specialist družinske medicine, kasneje tudi kot direktor zdravstvenih domov Kočevje in Ribnica in direktor Zavoda za RS za transfuzijsko medicino, bil pa je tudi minister za zdravstvo v prvi slovenski vladi v samostojni Sloveniji. Tudi danes, ko ima že 76 let, je še vedno aktiven: med drugim je tudi razširjevalec aktivnega in zdravega življenja v lokalnem okolju v okviru projekta AHC.SI - Aktivno in zdravo staranje v Sloveniji.

Kaj pravzaprav je to aktivno in zdravo življenje?

Aktivno in zdravo življenje je, da z zdravimi navadami živiš aktivno vključen v socialno okolje. To pomeni, da imaš zdrave navade, pri čemer ni potrebno pretiravati, ter da si aktivno vključen v socialno ok olje. Eden od pogojev, da se lahk o odločaš za zdravo življenje, je, da poznaš abecedo zdravstvene pismenosti oz. kaj je osnovna šola zdravstvene pismenosti, in predvsem, da si aktivno vključen v svoje okolje. Dokler si v službi, je že to zagotovilo, da boš vsak dan v družbi ljudi - sodelavcev, da moraš v službo, da se moraš urediti, da praznuješ praznike, si dobre volje ali jezen in podobno. Ko se upokojiš, pa vsega tega ni več. Zanimivo je, koliko ljudi takrat ugotovi, da pravzaprav nima prijateljev. Človek ostane sam s svojo družino, kakor koli se pač že z njo razume, ima znance, prijateljev pa nima. Časa za sklepanje globokih prijateljstev pa ni v eč. Ko človek tako ostane sam, se pogosto vpraša: Kdo me ima sploh rad? Koga pa imam jaz rad in ali mu to lahko izkazujem? Odgovor je pogosto bridek. Ni namreč nujno, da se nam ljubezen, denimo do otrok ali vnukov, vrača v enaki meri. Ko se človek upokoji, se veliko spremeni: dohodki se ti zmanjšajo na polovico in svoje življenje moraš prilagoditi finančnim zmožnostim, tisti, ki so bili na vodilnih položajih, izgubijo svoj vpliv … Sam pravim, da je upokojitev prvi tektonski premik v življenju, ko moraš na novo načrtovati, kaj boš delal. V Sloveniji nas je šla večina, ki smo se upokojili, v ta čas kot samouki, bili smo nepripravljeni. Odličnjakov pa je malo. Malo je namreč takšnih, ki nimajo nobenih problemov. Še najlažje je tistim, ki imajo doma kakšno kmetijo. Najtežje pa je starim ljudem v mestih, ki so sami, brez prijateljev. Te je tudi najtežje premakniti. Na vse to, kar nas čaka, na starost torej, se je treba pripravljati.

Kako se pripravljati? Kdo nam pri tem lahko pomaga?

Po Evropi imajo šole za pripravo na starost, da vas pripravijo psihološko, oborožijo z zdravstveno pismenostjo, opozorijo na socialne možnosti, ki so, omogočijo vam tudi, da se po vežete s starejšimi, katerih potenciali so zaradi njihovih izkušenj izredno močni. Evropska komisija ves čas pritiska na to, da je treba v starejših videti razvojni potencial. V Sloveniji žal starejše še vedno obravnavamo kot družbeno breme. Svetovna zdravstvena organizacija se včasih malce pošali in pravi, da smo starejši neuspeh uspeha. Uspeh je v tem, da dalj časa živimo, kar je ogromen civilizacijski dosežek, neuspeh pa je, da smo tuk aj in da z nami ne vedo kaj početi. Priprava na starost je kurikulum. To je šola, vedeti pa je treba kar precej. Vedeti morate, zakaj se dalj časa živi. Po vseh statističnih podatkih je, ko se upokojite, pred vami še 20 let življenja, od katerih lahko pričakujete 17 let zdravega življenja. Vsak posameznik mora presoditi, kaj je tisto, kar mu podaljšuje življenje in kaj mu ga krajša. Tisti, ki smo razširjevalci aktivnega in zdravega življenja, moramo to ljudem tudi povedati. Vsi namreč ne pridejo v šole. V lokalnih okoljih naj bi to delali širitelji. Priprave zajemajo področje zdravja in zdravstvene pismenosti, področje vključene starosti, kar pomeni socialne aktivnosti, podr očje kakovostne starosti, pa tudi velike spremembe, ki so značilne samo za starost. Prva takšna sprememba je upokojitev, druga denimo, da bo eden od zakoncev umrl prej kot drugi. Tu se ljudje počutijo popolnoma izgubljene, zlasti moški. Nekoč bo tudi po trkala bolezen na vrata. Če bomo na to pripravljeni, nas to ne bo potolklo. Prišel bo tudi čas , ko bo treba vrniti vozniško dovoljenje. Razmišljati bi morali tudi, ali hočemo ali ne, da se nas oživlja, ali bi podarili svoje organe in podobno. Vse to so stvari, na katere ljudje, ko se upokojijo, niti ne pomislijo. Zdi se jim nekaj čisto normalnega. Vendar pa, ko to doživiš sam, je to nekaj čisto drugega. Na vse to je treba ljudi pripraviti. Starost je danes drugačna, kot je bila včasih.

Kdo naj ljudi na to pripravlja?

Univerza za tretje življenjsko obdobje nekaj takšnega že počne. Ponudi vam možnosti, da izpolnite tiste želje po znanju, ki jih prej niste mogli uresničiti. Po podatkih Statističnega urada Slovenije, ki so jih ob javili ob letošnjem dnevu starostnikov, 1. oktobru, je vedoželjnost v Sloveniji visoka, kar pomeni, da je duševna, duhovna in razumska aktivnost naših starejših zelo visoka. Ne bojim se, da takšne šole ne bi delovale, je pa zdaj tako, da nimamo dovolj strokovnjakov za to področje – takšnih, ki bi znali ljudem na preprost in razumljiv način vse to, o čemer govorimo, predstaviti. Morali bomo izobraziti izobraževalce. Za pripravo na aktivno in zdravo starost moramo dobiti ljudi in to se sedaj tudi že dela. Bodo pa to šole, ki bodo tako kot velja za vse šole, ene boljše, druge slabše. Najpomembnejše pa je, da se z njimi začne.

Kako gleda Evropa na starostnike, staranje in starost nasploh in kako je s tem pri nas?

Evropska komisija zelo tesno sodeluje z AGE platform Europe, ki je glavna evropska organizacija starejših. Njen predsednik je – ravno sedaj se mu začenja že drugi mandat - Slovenec Marjan Sedmak. AGE platform Europe je svetovalno telo evropske komisije za področje starosti in staranja. Sedaj bo desetletje aktivnega in zdravega staranja in evropska komisija poziva države članice, naj temu področju posvetijo dovolj veliko pozornost. Program AHC gre v to smer. Sedaj pripravljamo izhodišča za strateške usmeritve Slovenije za naprej na področju aktivnega in zdravega staranja.

Slovenija ima rekord po deležu mladih upokojencev. Kako to?

V Sloveniji imamo preveč mladih upokojencev. Ljudje se v povprečju upokojujejo stari manj kot 60 let. V drugih državah je to povprečje bistveno večje. Zakaj je tako? Danes, ko podjetja propadajo, ljudi dobesedno silijo v zgodnje upokojevanje. Podjetja, ki so bila naš nacionalni ponos, so danes v rokah tujcev in tujci odločajo, koga bodo zaposlili. Tiste, ki jim manjka še nekaj let do upokojitve, silijo, da bodisi dokupijo leta ali da se predčasno upokojijo s tolikanj nižjo pokojnino. S to politiko, ki jo sedaj pri nas vodimo, sejemo bodočo revščino med stare ljudi. Pokojninski skladi naj bi to revščino preprečili, vendar pa delamo ravno obratno. Vlada mirno gleda, da se ljudi meče na cesto, da imamo tako veliko brezposelnih in toliko revnih med starejšimi. Moje generacije ni bilo treba biti strah za službo. Takrat so imeli delo domala vsi, kar je pomenilo, da so vsi plačevali v pokojninski sklad zato, da bodo imeli pokojnino. Na starost nismo gledali s strahom. Vedeli smo, da pokojnina bo, kolikor pač bo. Moja generacija je verjetno zadnja, ki še žanje takšno ureditev. Pokojnine dobivamo redno vsak mesec, ni pa nujno, da bo vedno tako. To je odvisno od tega, ali bo še naprej prevladovala filozofija, da je kapital pomembnejši od ljudi, ali ne.

Med mnogimi vlada prepričanje, da je treba stare ljudi upokojiti, da bodo mladi imeli delo.

Da stari mladim odžirajo delovna mesta, ni res. Delo, ki ga opravljajo starejši, je drugačno od dela, ki ga opravljajo mlajši. Potenciale starejših bi morali izkoristiti tako, da bi sodelovali z mladimi, jih vpeljevali v delo. Glede na to, da je starejših vedno več, so tudi njihove potrebe vedno večje. Družbeno gledano so danes potrebe starejših zaradi njihovega števila bistveno pomembnejše, kot so bile pred 40 leti, ko je bilo starejših manj. V veliki večini primerov starejši, ki imajo dobro ohranjene potenciale, lahko te potrebe starejših pokrivajo sami. Da mladi delajo, pa naj bo vladna skrb. Velikokrat rečemo: Država tega ne naredi. Država bi morala … Vendar pa ne gre za državo. Država smo mi vsi. Vlada je tist a, ki jo lahk o pokličemo na odgovornost. In vlada bi morala poskrbeti, da bi mladi imeli delo. Bi pa bilo možno tudi, če bi bilo to seveda dovoljeno, saj je delo starejših pri nas s predpisi omejevano, da bi denimo direktor nekega podjetja, ki je imel veliko poslovnih zvez in poznanstev, ko bi se upokojil, skupaj s še z nekaj prijatelji ustanovil podjetje, ki bi zaposlilo mlade. To bi bil plemenit namen, saj bi šlo samo zato, da bi mladi imeli delo. Vendar pa je pri nas tako, da to ni možno. Takoj bi se vmešala protikorupcijska komisija in kdo ve kdo še vse. V Sloveniji smo si namreč življenje že tako zapletli, da nazadnje ne bomo vedeli več, niti čigavi smo. V skandinavskih državah dileme stari - mladi nimajo.

Na kakšen način pa to v skandinavskih državah dosegajo?

Vse skandinavske države so predvsem zelo socialne, veliko bolj, kot smo mi. Mi smo bili socialna država, sedaj pa nismo več. Pri nas je glaven dobiček. Če bo dobiček samo pod pogojem, da toliko in toliko ljudi odpustijo, jih pač vržejo iz službe. Pri nas je problem v neurejenosti in neusklajenosti družbe, ne pa v starih ljudeh.

Ali ima naša država strategijo ravnanja s starostniki?

To ravno sedaj pripravljamo. Dolgotrajna oskrba, aktivno in zdravo življenje in daljša delovna doba so tri strateške usmeritve, ki so že sprejete na vladi, sedaj pa zanje pripravljamo dokumentacijo.

Koliko imamo pri nas starejših in kje smo v primerjavi z Evropo?

Evropa je najhitreje starajoči se kontinent. Azija se še ne stara, še manj se stara podsaharska Afrika. Evropa z vso svojo urejenostjo pa se naglo stara, Slovenija pa še malo hitreje. Za starejše se smatrajo starejši od 65 let in pred letom dni je bilo v Sloveniji takšnih 17,5 odst., po podatkih Statističnega urada Slovenije, ki so jih objavili ob letošnjem mednarodnem dnevu starostnikov, pa je bilo starejših od 65 let že malo manj kot 20 odst. Ta številka pa bo samo še naraščala, najhitreje pa bo naraščala - in tudi že danes nar ašča - skupina starejših od 80 let, kar pa pomeni, da bo naraščala tudi potreba po celodnevni oskrbi.

Kje so vsi ti starejši? Po domovih za starejše občane, doma?

V domovih za starejše občane je samo 17 odst. starejših in jih tudi ne bo več, ker tudi kapacitet ni več. Vsi ostali so po svojih domovih. To pa pomeni, da je v domači oskrbi tudi večina tistih, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo. V celotni Evropi je trenutno največji problem prav to, kako urediti dolgotrajno oskrbo. To običajno izvajajo hčerke, žene, redkokdaj možje, življenje teh oskrbovalcev pa je dostikr at pravi pekel. Evropska komisija predlaga, da bi države delo oskrbovalcev sprejemale kot poklic, da bi bila oskrba na domu služba, za katero bi oskrbovalci prejemali plačo, plačevali prispevke kot vsi drugi, imeli pa tudi pravico do dopusta. Hči, ki skrbi za bolno mamo ali očeta, namreč državi ogromno prihrani.

Kako imamo pri nas urejeno dolgotrajno oskrbo?

Slovenija je ena redkih držav v EU, ki dolgotrajne oskrbe še nima urejene. Če tega kmalu ne bomo uredili, se bojim, da bomo morali začeti plačevati kazni. Problem je v tem, da vlada ne vidi možnosti za zagotavljanje sredstev za te stvari, za plače oskrbovalcev, pa čeprav bi to pomenilo tudi nova delovna mesta. Če bo naš družbeni produkt rasel še naprej, bo to mogoče urediti. V vsakem primeru pa tako, kot je, ne bo moglo ostati, ker to ni več niti zdravstvena niti socialna kultura.

Članek je bil objavljen v 43. številki Dolenjskega lista, 29. oktobra 2015

M. Leskovšek-Svete