DL: Zrnje bo za moko, slama pa za strehe

30.11.2015 | 13:40

Franci Kocjan

Franci Kocjan

Otepanje snopov rži je naporno delo, zlasti v vročini. Veliko pridnih rok zato pride še kako prav. Včasih je bila ta lesena miza pletena lesa, narejena iz bek.

Otepanje snopov rži je naporno delo, zlasti v vročini. Veliko pridnih rok zato pride še kako prav. Včasih je bila ta lesena miza pletena lesa, narejena iz bek.

Otepeno slamo je treba poravnati za škope, kar delajo na posebnih grabljah, ki se imenujajo barba.

Otepeno slamo je treba poravnati za škope, kar delajo na posebnih grabljah, ki se imenujajo barba.

Špela Kocjan

Špela Kocjan

Po zaslugi Turističnega društva Zagrad v škocjanski dolini nikoli niso prekinili tradicije ročne žetve pšenice in rži ter mlačve žita na star način. Društvo, ki deluje že dvajset let, med drugim že preko petnajst let obuja takšna stara kmečka opravila.

Na njivi gonilne sile društva Francija Kocjana so lani jeseni na desetih arih posejali rž. Lepo je obrodila in julija so jo na roke poželi. Snopi so se v dobrem mesecu v kozolcu posušili, saj lepega vremena letos res ni manjkalo in nato je na vrsto prišla mlačev. Pretekli petek se je na skednju društva zbralo kar nekaj izkušenih mlatičev in se pridno lotilo dela, dokler ni bilo še bolj vroče. Tokrat so snope rži otepali, kar je po besedah Kocjana še bolj avtohton način mlačve kot pik-pokanje s cepci, ki ga tudi obvladajo. Potrudili so se, da je bila na koncu slama res brez zrnja, saj bi se sicer kasneje lahko tam zaredili glodavci in jo uničili. Slamo so lepo poravnali in naredili škope, ki jih bodo shranili na skednju, saj jim bo ržena slama, ki je daljša in odpornejša od pšenične, služila za pokrivanje streh stavb muzeja na prostem v bližnjem etnološkem parku Zagraški log.

S slamo je za zdaj pokrita Rangusova hiša in svinjaki. Kot pravi Kocjan, bi bilo prav, da bi se tako zgodilo tudi z ostalimi stavbami, kar pa je, kot je dejal, stvar občine Škocjan, medtem ko bodo oni s svojim prostovoljnim delom priskrbeli material.

Pridobljeno zrnje so seveda presejali, za kar imajo star, a dobro ohranjenim pajtl, pa tudi »rejte«. Zrnje bodo odnesli v mlin, ki melje še na kamne, moko pa bodo nat o razdelili med člane društva, da si bodo kot nekoč v krušni peči spekli ržen kruh. Ta tudi na likofu običajno ne manjka. Mlatiči so ob dobri malici radi poklepetali ter obujali spomine na stare čase, ko so bila taka kmečka opravila nekaj vsakdanjega, danes pa jih žal pozna vse manj mladih. Tudi zato so toliko bolj veseli, da se jim zadnje čase pridružuje tudi mladina. 16-letna Špela Kocjan iz Klenovika je že ena takih.

Srednješolka slaščičarske šole, ki sicer raste na kmetiji, pravi, da je že večkrat pomagala društvu, tudi pri žetvi: »Da bom znala, če bo nekoč spet treba delati na tak način. Pa še lepo se imamo.«

Članek je bil objavljen v 33. številki Dolenjskega lista, 20. avgusta 2015

Besedilo in fotografije: L. Markelj

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava