DL: Kmetija je podjetje za celo družino; iz mesta na podeželje

21.11.2015 | 16:45

Barbari pri delu pomagajo tudi otroci. (Foto: M. L.-S.)

Barbari pri delu pomagajo tudi otroci. (Foto: M. L.-S.)

Ajda vsak dan vadi s telicama, ki ju bodo odpeljali na sejem v Gornjo Radgono, saj sta eni najlepših telic pasme cika v Sloveniji. (Foto: M. L.-S.)

Ajda vsak dan vadi s telicama, ki ju bodo odpeljali na sejem v Gornjo Radgono, saj sta eni najlepših telic pasme cika v Sloveniji. (Foto: M. L.-S.)

Barbara se z mangulico odlično razume, ta pa pusti, da jo pobožajo tudi otroci. (Foto: M. L.-S.)

Barbara se z mangulico odlično razume, ta pa pusti, da jo pobožajo tudi otroci. (Foto: M. L.-S.)

Medtem ko naj bi se z novim programom razvoja podeželja število ekoloških kmetov v Sloveniji zmanjšalo, predvsem zaradi nizkih plačil za trajno travinje, ostaja na območju občin Kočevje, Kostel in Osilnica, ki jih pokriva Kmetijsko-svetovalna služba Kočevje, število ekoloških kmetij enako kot v preteklem programskem obdobju. Kmetij je še vedno 40, saj čeprav sta dve iz ekološkega kmetovanja letos izstopili, sta dve v ekološko kontrolo vstopili. Ena od njiju je Kmetija Mlin Grbac v občini Kostel.

»Prej nismo prodajali in zato ni bilo potrebe, da bi se vključili v ekološko rejo, čeprav že od samega začetka kmetujemo ekološko. Letos pa smo se vključili, da bomo lahko živino prodajali z ekološkim certifikatom,« pravi Barbara Štimec. Na sicer majhni kmetiji – štiri hektarje imajo svoje zemlje, deset pa še v najemu – imajo deset koz, ovco jezersko-solčavske pasme, svinjo sorte mangulica, ki ima ravno sedaj mladiče, goske, račke in »čistokrvne kmečke kokoši«, ki jih je Barbara kupovala po vsej Kostelski dolini in ki še znajo, kot pravi, narediti gnezdo, zvaliti in skrbeli za svoj zarod. Sicer pa je paradna disciplina njihove kmetije, kot pravi, reja cik, edine avtohtone slovenske pasme krav.

CIKOREJSTVO

»Najprej smo obdelovali njive, nato nabavili kokoši in kozo,« pravi o začetkih kmetovanja pred 18 leti. Ko so se odločili za krave, so kupili dve ciki, saj so te zelo primerne za moker, kamnit kraški teren ob Kolpi. Kravi nista bili plemenski, a sta Štimčeve tako navdušili, da so se pred 10 leti začeli ukvarjati s cikorejstvom. Cike so nabavili na izvornih kmetijah. Danes imajo sedem plemenskih krav in bika. »Živali so ves čas zunaj, tudi prezimujejo, njihova hrana pa so paša, seno in dobra mrva. Nikoli jim ne dajemo nobene silaže in krmil,« pravi.

Letno imajo sedem glav podmladka, vse živali pa so že pred rojstvom prodane. »Tudi na Hrvaško smo že izvozili plemenskega bika. Bil je prvi na Hrvaško izvožen bik slovenske avtohtone pasme cika za oplemenjevanje,« pravi Barbara.

NAJLEPŠI BIK V SLOVENIJI

Živali kupcem predajo v starosti od štirih do šestih mesecev. »Želimo, da gredo od nas socializirane. To pa pomeni, da moramo biti vsakodnevno na pašniku. Tudi govedo, tako kot psi in mačke, potrebuje pozornost, stik s človekom,« pravi Barbara in dodaja, da so po tem, da gredo živali od njih mirne in navajene na ljudi, že prepoznavni.

Na svoje cike so Štimčevi zelo ponosni, še posebej pa na bika. »Republiška komisija ga je ocenila za najlepšega v Sloveniji,« pravi Barbara in dodaja, da bo šel letos v jeseni v osemenjevalni center v Presko na odvzem semena. »Gre bolj za čast. Od tega ni dobička,« pravi. A dobiček Štimčevim tudi sicer nikoli ni bil vodilo za njihovo delo.

IZ MESTA NA PODEŽELJE

»Rekli so nam asfaltarji, toda midva sva imelo željo po drugačnem življenju,« pravi Barbara, ki se je z možem Tonetom pred 18 leti preselila iz Kočevja v kostelsko vasico. Lastniki domačije z mlinom Grbac, po katerem so pravi Barbara. Želijo si tudi, da bi obnovili mlin, ki je bil prvič omenjen že leta 1492, a do tega, žal, za sedaj še niso prišli.

PODJETJE ZA CELO DRUŽINO

»Kmetija ni za enega človeka, je podjetje za celo družino, pa še koga bi bilo treba zraven,« pravi. Za razliko od moža, ki je še vedno zaposlen, je službo pustila in dela samo na kmetiji, poleg moža pa sta ji v veliko pomoč tudi njena starša, Polona in Tone Vec, ki prav tako živita na kmetiji, pa tudi otroci. »V Grbcu sva si z možem ustvarila družino,« pravi, ponosna na kraj, kjer odraščajo njuni štirje otroci: 13-letna Ajda, 11-letni Lovro, 9-letni Timijan in 6-letna Meta. Še posebno jo veseli, da imajo vsi radi živali in da z njimi radi delajo. »Ajdo so povabili, da se udeleži mednarodne šole mladih rejcev,« pravi Barbara v dokaz, da so tudi drugi opazili Ajdino ljubezen do živali in njeno pripravljenost za delo z njimi.

NA SEJEM V GORNJO RADGONO

V Gornjo Radgono, kjer se bo v okviru sejma šola za mlade rejce začela že jutri in bo trajala do ponedeljka, pa Ajda, ki bo med tistimi, ki se bodo učili, kako pripraviti žival na razstavo, najmlajša, ne bo odpotovala sama. »Šla bo kar cela družina in ostala cel teden,« pravi Barbara. Letos so namreč na razstavo povabili tudi dve njihovi telici. »Ponosni smo, da so povabili tudi cike. Glas o kvaliteti naših avtohtonih živali se bo tako ponesel tudi na mednarodno raven,« pravi, prepričana, da si cike, katerih reja je, pravi, trenutno pri nas v vzponu tako zaradi njihove kvalitete kot tudi podpor za rejo avtohtonih živali, to tudi zaslužijo.

Članek je bil objavljen v 33. številki Dolenjskega lista, 20. avgusta 2015

M. Leskovšek-Svete

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava