DL: Pomagajmo invalidu - Avto bi mu odprl lažjo pot do ljudi

19.11.2015 | 14:50

Tinetu Gradišarju na invalidskem vozičku cez dan dela družbo računalnik, ki prej, ko je bil še zdrav, ni bil njegov prijatelj. (Foto: Lidija Markelj)

Staršema (na sliki ob Tinetu na vsaki strani) in vsem bližnjim je Tine zelo hvaležen za vsakodnevno pomoč in spodbude, da lažje sprejema svojo usodo. (Foto: Lidija Markelj)

Posebni pripomočki, s katerimi Tine lahko sam je, piše … (Foto: Lidija Markelj)

Včasih se trudimo, kako bi komu za osebni praznik zaželeli kaj drugega kot vse najboljše in veliko zdravja, ker se nam to voščilo zdi nekako preveč navadno. A ne drži. Se sploh zavedamo, kaj pomeni biti zdrav? Kaj vse bi dal 37-letni Tine Gradišar iz Šmarjete , da bi bil spet samostojen, da bi lahko sam skrbel zase in delal, pa je po hudi delovni nesreči pred skoraj dvema letoma postal tetraplegik in pristal na invalidskem vozičku. Kljub težki situaciji, ko je odvisen od pomoči svojih bližnjih, je ostal optimist in išče smisel življenja v drugih, majhnih stvareh. Vesel je vsakega zdravstvenega napredka, želi pa si več družbe.

Da bi bil bolj mobilen, bi rad prišel do posebej prilagojenega osebnega vozila z rampo, v katerega bi se lahko zapeljal z električnim vozickom. A ob skromnih dohodkih – prejema nekaj cez 400 evrov invalidske pokojnine z varstvenim dodatkom, doma pa na majhni kmetiji živijo le z nizko očetovo pokojnino - sam kaj takega ne bo zmogel, zato se je ob podpori sorodnikov ter Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja odločil za zbiralno akcijo. 28. avgusta, v kulturnem domu v Šmarjeti organizirajo dobrodelni koncert, za Tineta pa je Občina Šmarješke Toplice organizirala pohod s humanitarno noto, in to iz Šmarjeških Toplic v pobrateno občino Cankova, konec meseca še kolesarski izlet. Tine je preko sto prošenj za financno pomoč razposlal tudi na različna podjetja, a odziva skoraj ni.

NIČ VEČ PREKLADANJA

Skupaj s svojimi bližnjimi vseeno upa, da se bo počasi nabralo dovolj za avto, ki bi mu prinesel večjo samostojnost. Prirejen kombi bi stal okrog trideset tisočakov, je izračunal. »Rad bi kdaj obiskal sorodnike, znance, prijatelje, lažje bi se vozil tudi na preglede in terapije, predvsem pa bi olajšal delo staršema, ki me že sedaj težko vzdigneta in položita v avto, a tudi vožnja na sedežu v avtu je zame neudobna,« pravi Tine, ki sicer tudi potem zaradi prizadetih rok in nog ne bo mogel sam voziti avta, a ne bo več prekladanja iz električnega v sposojenega navadnega, ker je električni voziček težak kar 150 kilogramov in se ga ne da zložiti, brez njega pa Tine ne zmore nič. Doma imajo le manjši avto, tako da jim sedaj, ko mora Tine na terapije, s prevozom priskočijo na pomoč v društvu paraplegikov.

Tine odkrito pove, da se je – zlasti tako mlad - težko sprijazniti s tako kruto življenjsko usodo, ki ga je za vedno prikovala v invalidski voziček in na posteljo. Najhuje mu je, da ne more nič delati, prej pa je bil aktiven ves dan. »Resnice za zaveš, a sprejeti je ne moreš nikoli. Pridejo krize in trenutki, ko se sprašuješ, zakaj se mi je to zgodilo, kako bi bilo drugače itd., a odgovorov ni,« pravi. Svoje življenje si je zamišljal drugače.

USODEN PADEC Z LESTVE

V delavsko kmečki družini v Šmarjeti je zrasel v pridnega, poštenega in delovnega fanta. Vedno ga je veselilo gradbeništvo, zato ni prav nič pomišljal pri odločanju za  poklic zidarja. Pripravništvo je opravljal še pri nekdanjem novomeškem gradbenem podjetju Pionir, kasneje je bil zaposlen pri kar nekaj privatnikih in vsak dan se je rad odpravil v službo. Nekaj časa se je »boril« s Kronovo boleznijo, a je nato spet šel delat: zidal je, polagal keramiko, laminate, zadnja leta so delali predvsem fasade. Tine ima 17 let delovne dobe in pri tem bo žal ostalo.

27. novembra leta 2013 se je na gradbišču v okolici Trebnjega usodno ponesrečil. Z lestve je hotel prestopiti na strešno ploščo, a mu je spodrsnilo. »Bil je mraz, mokri čevlji na aluminijasti lestvi, trenutek nepazljivosti in sem padel na tla, z višine 4,5 metrov, in to na glavo. Slišal sem, kako se mi je zlomila hrbtenica, kot bi počila veja, in takrat sem vedel, da bo hudo,« pripoveduje Tine. Sodelavci so mu takoj priskočili na pomoč, a so ga k sreči nato prepustili reševalcem, saj so posumili, da gre za poškodbo hrbtenice. Tineta so odpeljali v ljubljanski klinični center, kjer je preživel kar pol leta. Če ne bi bil fizično tako močan, ne bi preživel. Stanje je bilo hudo – zlomil si je hrbtenico in poškodoval hrbtenjačo, imel je zlomljeno roko. Doživel je tudi zastoj srca, a so ga k sreči rešili. Zaradi ležanja je dobil rano na trtici in preležanine, zato je imel kup plastičnih operacij. Kot pravi mama Ivanka, ki je z možem Alojzom in preostalima otrokoma sinu vedno stala ob strani, ga obiskovala in mu pomagala, so jim v bolnišnici dali zelo slabo napoved: da ne bo Tine nikoli več ne hodil, ne govoril, ne kaj samostojno delal. Težko je to sprejeti. »A odkar je doma, je napredek vseeno viden,« pravi mama.

TEŽKA REHABILITACIJA

V rehabilitacijskem centru Soča, kjer je bil tri mesece in pol, se je navajal pisati s svinčnikom, tipkati na računalnik, pa jesti z žlico in vilicami, a seveda vse s posebnim pripomočkom. Tam mu še ni šlo, zdaj je pri tem že samostojen. »Ni enostavno, z veliko vaje sem pa napredoval,« pove Tine, ki mu pri gibljivosti gotovo pomaga tudi obnovitvena rehabilitacija v zdravilišču v Laškem, a ta mu preko zveze paraplegikov pripada le enkrat letno. Še bolj je bil zadovoljen s terapijo v Termah Šmarješke Toplice, ki jo je krila zdravstvena zavarovalnica, a ponovne bi bile njegovo finančno breme, česar pa ne zmore.

Kratek čas mu čez dan delata televizija in računalnik. Vesel je tudi kakega obiska prijateljev, a so ti žal preredki, zaradi česar pa ne jamra: »Saj vem, da je današnji tempo življenja tako hiter, da enostavno ni časa. Zato pa bi rad avto, da bi vseeno kdaj šel kam,« pravi. Kot rečeno - s svojimi prihodki ga še ne bo imel. Pokojnino porabi za mazila in dodatna zdravila, ki jih zavarovalnica ne krije. Veliko težav ima z zastojem katetra, glavna skrb pa so vseskozi rane in preležanine. Kljub posebnim blazinam na postelji in na vozičku se pojavijo in so problem.

Sonček v njegovem življenju so nečaki – največ časa preživi s triletno Lejlo, hčerko sestre Ivice, ki se je po Tinetovi nesreči z družino preselila domov, da pomaga. Z Lejlo v naročju se včasih, če ni prevroče, zapeljeta z invalidskim vozičkom malo naokrog po Šmarjeti, kdaj na sok v bližnjo gostilno, včasih pa do pašnika proti Orešju, kjer opazujeta krave. Nečaka, triletnega Kristjana in petletnega Patrika, Tine vidi žal redkeje, saj brat Slavko z družino živi v Ajdovščini. Ko bo Tine imel avto, bodo srečanja gotovo pogostejša in v njegovo življenje bodo večkrat posijali takšni sončni žarki …

Tine Gradišar bo vesel vsakega prispevka dobrih ljudi. Denar lahko nakažete na Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja na TRR št. SI56 02970-001 9608 618, namen: za Tineta – avto. En evro mu prinese tudi vaše SMS sporočilo na 1919 - za Tineta.

Članek je bil objavljen v 32. številki Dolenjskega lista, 13. avgusta 2015

Lidija Markelj