DL: Baraka pogorela; Tonček ne prenese zaprtih prostorov

19.11.2015 | 13:40

Tonček noče pomoči drugih, želi si le, da bi ga ljudje pustili pri miru in bi lahko živel po svoje. (Foto: J. A., arhiv DL)

Tonček noče pomoči drugih, želi si le, da bi ga ljudje pustili pri miru in bi lahko živel po svoje. (Foto: J. A., arhiv DL)

Prejšnji teden je v gozdičku na Mirni zagorela lesena baraka, ki so jo pred približno petimi leti na pobudo posameznikov postavili Mirnčani. Namenjena je bila njihovemu sokrajanu Antonu Križmanu, ki ga domačini poznajo pod imenom Tonček, ta pa v njej nikoli ni živel. »Tonček nikoli ni bil v njej, saj ne prenese zaprtih prostorov, on svoj mir najde v naravi,« je povedal mirnski župan Dušan Skerbiš in dodal, da se je zadnje čase okoli te barake sukala mladina, ki je tam našla svoje zatočišče. Nihče ne trdi, da je ogenj zanetila mladina, to so le domneve ljudi, s katerimi smo se pogovarjali.

Tudi iz uradnega poročila PU Novo mesto ni moč razbrati, kaj se je zgodilo. »Trebanjski policisti so bili o požaru obveščeni 4. avgusta nekaj po 20. uri. Ugotovili so, da je v gozdu pri Mirni popolnoma zgorel leseni objekt, velikosti 12 kvadratnih metrov. Opravili so ogled, vendar vzrok požara do tega trenutka še ni ugotovljen. Policisti nadaljujejo zbiranje obvestil in ugotavljajo okoliščine. O ugotovitvah bodo seznanili pristojno tožilstvo,« je sporočila tiskovna predstavnica novomeške PU Alenka Drenik.

Župan je konec prejšnjega tedna zagotovil, da bo občina v začetku tega tedna ostanke barake odstranila iz gozda. »Pa saj nikoli ni služila tistemu, komur je bila namenjena. Tonček ima pač svoj način življenja, ničesar mu ne moremo vsiliti. Če bi hotel živeti v hiši, bi lahko, ker jo ima na Mirni, a mu takšen način življenja ne ustreza,« je dodal Skerbiš.

Tonček je bil pred desetletji povsem povprečen, potem pa ga je nesrečen splet  okoliščin pripeljal do samotarskega življenja. Vsak dan ga je mogoče videti, kako med Mirno in Šentrupertom pobira smeti, ki jih kopiči po kupih. Kdor ga ne pozna, bi se ob bližnjem srečanju z njim lahko nelagodno počutil, vendar domačini vedo, da ni nevaren, pravzaprav nikomur nič noče.

Pred leti so se z namenom, da mu pomagajo, sestali predstavniki trebanjskega centra za socialno delo in krajani, pa tudi lokalni trgovec, ki je edini, kate emu zaupa. Tonček je takrat izrazil željo, da ga pustijo pri miru in so ga, čeprav vsi ves čas vsaj malo bdijo nad njim. Požar, ki je uničil barako, v kateri nikoli ni hotel živeti, ga ni prizadel, je pa škoda, da je objekt, ki bi lahko služil komu drugemu, postal le kup ožganih desk.

Članek je bil objavljen v 32. številki Dolenjskega lista, 13. avgusta 2015

J. Ambrožič

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava