DL: Baraka pogorela; Tonček ne prenese zaprtih prostorov
19.11.2015 | 13:40
Tonček noče pomoči drugih, želi si le, da bi ga ljudje pustili pri miru in bi lahko živel po svoje. (Foto: J. A., arhiv DL)
Prejšnji teden je v gozdičku na Mirni zagorela lesena baraka, ki so jo pred približno petimi leti na pobudo posameznikov postavili Mirnčani. Namenjena je bila njihovemu sokrajanu Antonu Križmanu, ki ga domačini poznajo pod imenom Tonček, ta pa v njej nikoli ni živel. »Tonček nikoli ni bil v njej, saj ne prenese zaprtih prostorov, on svoj mir najde v naravi,« je povedal mirnski župan Dušan Skerbiš in dodal, da se je zadnje čase okoli te barake sukala mladina, ki je tam našla svoje zatočišče. Nihče ne trdi, da je ogenj zanetila mladina, to so le domneve ljudi, s katerimi smo se pogovarjali.
Tudi iz uradnega poročila PU Novo mesto ni moč razbrati, kaj se je zgodilo. »Trebanjski policisti so bili o požaru obveščeni 4. avgusta nekaj po 20. uri. Ugotovili so, da je v gozdu pri Mirni popolnoma zgorel leseni objekt, velikosti 12 kvadratnih metrov. Opravili so ogled, vendar vzrok požara do tega trenutka še ni ugotovljen. Policisti nadaljujejo zbiranje obvestil in ugotavljajo okoliščine. O ugotovitvah bodo seznanili pristojno tožilstvo,« je sporočila tiskovna predstavnica novomeške PU Alenka Drenik.
Župan je konec prejšnjega tedna zagotovil, da bo občina v začetku tega tedna ostanke barake odstranila iz gozda. »Pa saj nikoli ni služila tistemu, komur je bila namenjena. Tonček ima pač svoj način življenja, ničesar mu ne moremo vsiliti. Če bi hotel živeti v hiši, bi lahko, ker jo ima na Mirni, a mu takšen način življenja ne ustreza,« je dodal Skerbiš.
Tonček je bil pred desetletji povsem povprečen, potem pa ga je nesrečen splet okoliščin pripeljal do samotarskega življenja. Vsak dan ga je mogoče videti, kako med Mirno in Šentrupertom pobira smeti, ki jih kopiči po kupih. Kdor ga ne pozna, bi se ob bližnjem srečanju z njim lahko nelagodno počutil, vendar domačini vedo, da ni nevaren, pravzaprav nikomur nič noče.
Pred leti so se z namenom, da mu pomagajo, sestali predstavniki trebanjskega centra za socialno delo in krajani, pa tudi lokalni trgovec, ki je edini, kate emu zaupa. Tonček je takrat izrazil željo, da ga pustijo pri miru in so ga, čeprav vsi ves čas vsaj malo bdijo nad njim. Požar, ki je uničil barako, v kateri nikoli ni hotel živeti, ga ni prizadel, je pa škoda, da je objekt, ki bi lahko služil komu drugemu, postal le kup ožganih desk.
Članek je bil objavljen v 32. številki Dolenjskega lista, 13. avgusta 2015
J. Ambrožič
DL: Portret tedna - Sašo Đukić
FranciD: Malo se je pa že ispel...
DL: Tatovi so se lotili vežice - Brez...
FranciD: Obvezno napisat ime zavarovalnice!
DL: Pri Slavku Barboriču - Gasilci obiskali...
pureber: Slavko, še na mnoga leta ti želim.
DL: Prenova dol. železnice - Začelo se je,...
miha: Pa da vidmo je reku ta slep. Se pravi...
Tajski boks: Zmagovito na Madžarskem, v...
miha: Kaj je boljši šport kik boks al...
Letošnja Kmetija snemana v drugem letnem času in v drugem kraju
sre, 27.3.2024
Z Urošem in Aljažem bodo vedno družina
čet, 28.3.2024
DL: Zvonil alarm, a kraje ni bilo; lahko bi ravnali drugače
tor, 26.3.2024
DL: Zahvala ekipi
sre, 27.3.2024
Mija Cerar, mamica 13 otrok: ''Vsak dan je eden v puberteti!''
sre, 27.3.2024