DL: Narava določa ritem življenja

16.11.2015 | 14:50

Rihard Zupančič pred izletniško kmetijo pri izviru Jelševniščice. (Foto: M. B.-J.)

Izletniška kmetija Zupančič pri izviru Jelševniščice na obrobju Jelševnika, nekaj kilometrov od Črnomlja oddaljene vasi, je znana predvsem po črnem močerilu, ki živi v bruhalniku nedaleč od domačije. Tako na kmetiji gostom predstavijo dokumentarni film o črni človeški ribici, o kateri lahko več zvedo tudi s panojev.

Nad bruhalnikom, v katerem živi črni močeril, je postavljen šotor. V skednju pa nameravajo urediti prezentacijsko sobo, saj imajo že sedaj na domačiji osnovnošolci pogosto naravoslovne dneve. Ob izletniški kmetiji imajo tudi ribogojnico s postrvmi šarenkami in krapi, načrtujejo pa, da bi v prihodnje gojili še druge vrste rib.

Izletniško kmetijo kot dopolnilno dejavnost na kmetiji vodi Rihard Zupančič, ki je sicer direktor družinskega podjetja Zupančič. A vse bolj razmišlja o tem, da bi postal mladi prevzemnik kmetije. Na Selih pri Otovcu, od koder izhaja njegov oče Silvo, namreč na ekološki način obdelujejo kmetijo, pri kateri se po domače pravi pri Lamutovih. »Začeli smo čistiti parcele in leta 2003 zasadili prve jablane starih sort. Postopoma jih dosajujemo, tako da danes v sadovnjaku z okrog 400 drevesi vse še niso v polni rodnosti,« pove Rihard.

Čim več jabolk želijo prodati za ozimnico, predelujejo pa jih tudi v kis in sok. Sok polnijo v dvodecilitrske stekleničke, ki pa jih ni moč kupiti v trgovinah, ampak le v gostinskih lokalih po Beli krajini, a tudi drugod po Sloveniji in celo na Blejskem otoku. V prihodnje, ko bo pridelek večji, bodo sok polnili tudi v litrske steklenice.

Včasih so imeli Zupančičevi tudi mobilno enoto za predelavo jabolk v sok, ki je bila pri ljudeh dobro sprejeta. Sčasoma je bilo povpraševanje po njihovih storitvah že tolikšno, da so se odločili, da pripeljejo jeseni ljudje jabolka k njim v Črnomelj, Zupančičevi pa jim posodijo opremo, da jih predelajo v sok. S tem tudi spodbujajo ljudi, da pospravijo pridelek in da ne gnije pod drevesi.

Zupančičevi gojijo tudi ovce, ki so dobrodošla »kosilnica«. »Kmetija na Selih je v pobočju, veliko je kamna in strojno ni mogoče kositi. Jagenjčke gostom postrežemo - tako kot tudi ribe iz ribogojnice - na izletniški kmetiji,« pove Rihard.

In kako se da preživeti na takšni kmetiji? Zupančič pravi, da je dovolj za skromno preživetje enega človeka. »Ves čas je treba vlagati. Tisti, ki gre v takšen posel, se mora zavedati, da ne bo obogatel. Gre za način življenja, narava pa mi določa njegov ritem,« se nasmehne Rihard Zupančič.

Članek je bil objavljen v 32. številki Dolenjskega lista, 13. avgusta 2015

M. Bezek-Jakše