DL: Aleš Mozetič: Imamo premalo samozavesti in drznosti

11.10.2015 | 16:40

DL: Aleš Mozetič: Imamo premalo samozavesti in drznosti

Leta 1993 sta Alenka in Aleš Mozetič, sestra in brat, ki sta bila prav takrat pred koncem študija, v hiši starih staršev v Metliki ob pomoči staršev in sorodnikov iz Kanade začela peči kanadske krofe. Takrat so v Sloveniji mnogi odpirali zasebne trgovine, onadva pa sta se raje odločila za proizvodnjo, ki pa je začela zelo hitro rasti. In to kljub temu da nista imela podjetniških izkušenj. Danes, 22 let pozneje, je Aleš Mozetič solastnik in direktor Don dona, podjetja s 1.500 zaposlenimi v več državah, ki je nedavno kupilo Pekarno Grosuplje.

»Spominjam se, da sta, ko sva začela, proizvodnja in prodaja rasli tako zelo hitro, da se s sestro tega niti nisva prav zavedala. Očitno je bil slo venski trg lačen naših izdelkov. Zdelo se je, kot da je vse prišlo kar samo po sebi. Ne le podjetniških izkušenj, tudi tovrstnega znanja sva takrat imela bor e malo. Alenka je študirala na ekonomski, jaz pa na pedagoški fakulteti. To je bila najina prva zaposlitev. Tudi družinske podjetniške tradicije ni bilo pri hiši, saj sta mama in oče delala v šolstvu. A podjetniška atmosfera je bila takrat v Sloveniji izredno dobra.«

Metlika in belokranjski trg sta postala za vaju kmalu premajhna.

»Že čez leto dni smo pekli kanadske krofe tudi v Škofji Loki, kmalu pa še v Kranju. Potem smo proizvodne enote postavili še drugod po Sloveniji. Imeli smo jih kar sedem. A ker so se spreminjale razmere na trgu, smo se temu s ponudbo in proizvodnjo prilagajali tudi pri nas. Tako imamo sedaj proizvodno enoto le v Kranju, saj je ugodneje, da izdelke vozimo k potrošnikom.«

Po petih letih je prišlo v vašem podjetju, ki se je v začetku imenovalo Manja, do sprememb, ki so pomenile nov zagon.

»Ime blagovne znamke Don Donats, s katero smo začeli, smo preimenovali v Tvojih pet minut. Ta blagovna znamka je pisana na kožo sodobnemu potrošniku, ki mu vedno primanjkuje časa, mi pa smo apelirali nanj, naj si vzame pet minut časa zase in naj v miru poje. Poleg krofov smo ponudili še sendviče in pecivo. Odprli smo lokale, v katerih smo pripravljali tudi jogurte in solate. Res je, vse to nam je dalo nov zagon in v podjetju smo nadaljevali z njegovo rastjo.«

»NA SRBSKEM TRGU SMO PRISOTNI OSMO LETO, NAŠE TAMKAJŠNJE PODJETJE PA JE PRERASLO V NAJVEČJE PEKOVSKO PODJETJE V SRBIJI, KJER IMAMO SEDAJ ŽE OSEM PEKARN IN DVA MLINA. PO ČRNI GORI, ROMUNIJI, BOLGARIJI IN BOSNI PA IMAMO DISTRIBUCIJO NAŠIH ZAMRZNJENIH IZDELKOV, KI JIH PRIPRAVIMO V SRBIJI. ZAČELI PA SMO RAZMIŠLJATI, KAKO BI V TEH DRŽAVAH PONOVILI SRBSKO ZGODBO.«

Naslednja prelomnica je bila čez naslednjih pet let.

»Leta 2003 smo podobno pr oizvodno enoto kot v Kranju zgradili še v Zagrebu. Leta 2007 pa smo se razširili še v Srbijo, kjer pa je bil trg na drugi razvojni stopnji kot v Sloveniji in na Hrvaškem. In namesto da bi zgradili proizvodni obrat, smo r aje v bližini Beograda kupili že vpeljano pekarno, ki je imela veliko širši program, kot smo ga imeli do takrat, saj so pekli kruh in imeli tudi dopeko. Mi pa smo dodali še izdelke iz Slovenije. Hkrati sem ugotovil, da je priložnost v Srbiji tako velika, da sem se z družino preselil tja.«

Kot kažejo podatki danes, je bila to očitno umna odločitev.

»Vsekakor. Na srbskem trgu smo prisotni osmo leto, naše tamkajšnje podjetje pa je preraslo v največje pekovsko podjetje v Srbiji, kjer imamo sedaj že osem pekarn in dva mlina. Po Črni gori, Romuniji, Bolgariji in Bosni pa imamo distribucijo naših zamrznjenih izdelkov, ki jih pripravimo v Srbiji. Začeli pa smo razmišljati, kako bi v teh državah ponovili srbsko zgodbo.«

Vendar pa ste se odločili, da greste po stopinjah uspešne srbske zgodbe najprej v Sloveniji?

»Naša osnovna ideja je, da osvojimo trg v vseh prej omenjenih državah in iščemo sinergijo med njimi. Začeli pa smo v Sloveniji. Imeti želimo čim širšo ponudbo in ker čas za gradnjo pekarne danes ni pravi, ampak je bolj učinkovit princip nakup že utečene pekarne, smo se začeli ozirati za pekarnami, ki so naprodaj. V Sloveniji jih ni prav veliko. Najprej je bilo v igri Žito, a tam je uspelo Podravki. Mi pa smo bili uspešnejši pri nakupu Pekarne Grosuplje, ki je največja pekarna v Sloveniji, ima največji asortiment in dobro ekipo ljudi. Zadovoljni smo, da nam je uspelo kupiti tako dobro podjetje, saj je pravi dragulj.«

»TEGA, DA BI DRŽAVA DALA SLUŽBE, NI VEČ. DRŽAVA LE USTVARJA OZ. BI MORALA ZAGOTAVLJATI INFRASTRUKTURO ZA »PETELINJI BOJ«. BOJIM PA SE, DA MNOGIM LJUDEM NISO POVEDALI, DA SI MORAJO SAMI ISKATI OZ. USTVARITI DELOVNA MESTA. PREDVSEM TISTIH LJUDI, KI BI SI BILI PRIPRAVLJENI USTVARITI DELOVNA MESTA, JE V SLOVENIJI BISTVENO PREMALO. VELIKO PREMALO JE PRI SLOVENCIH HRABROSTI, DA BI VZELI USODO V SVOJE ROKE. ZELO SMO PRIDNI, IZOBRAŽENI, A PREMALO IMAMO SAMOZAVESTI IN PODJETNIŠKE DRZNOSTI IN PREDRZNOSTI.«

Ko gre za nakupe podjetij, se ljudje, seveda zaradi mnogih dosedanjih slabih izkušenj, bojijo, da bo šlo za sovražen prevzem in se bo proizvodnja kmalu ustavila, delavci pa se bodo znašli na cesti. Pri vašem nakupu Pekarne Grosuplje glede na to, kako ste navdušeni, očitno ne gre za to.

»Nikakor ne. N aša ambicija je, da nadaljujemo proizvodnjo in da grosupeljsko tehnologijo, znanje in recepturo ponudimo tudi na ost alih trgih, ki jih obvladujemo. V Pekarni Grosuplje pa bomo vse še nadgradili. Slovenski trg bo z našim nakupom le še pridobil. Doslej je bila to hišna pekarna Mercatorja, po novem pa bo izdelke mogoče kupiti tudi drugje. Po vsej Sloveniji torej, medtem ko bomo nekatere zamrznjene proizvode izvažali tudi na Hrvaško. Pod blagovno znamko Tvojih pet minut bomo še naprej prodajali krofe, sendviče in pekovsko pecivo, medtem ko bodo iz Pekarne Grosuplje prihajali kruh in dopečeni izdelki. V Grosuplje v teh dneh selimo tudi sedež podjetja Don don, ki je bil kljub številnim selitvam vse do danes v Metliki. V prihodnje pa načrtujemo nakupe pekarn tudi v Črni gori, Bosni, Bolgariji in Romuniji.«

Če se še nekoliko vrnem na vaš začetek: začeli ste s klasičnim družinskim podjetjem, a družinskost danes najbrž nima več nič z mednarodnim podjetjem, kakršen je Don don.

»Ne, družinskosti že dolgo ni več, ampak gre za korporativen način upravljanja. Danes je v celotni skupini zaposlenih 1.500 ljudi, od tega v Srbiji 1.100, na Hrvaškem 80, ostalo pa v Sloveniji. Naredimo 107.000 ton izdelkov na leto, od tega samo v Srbiji 80.000 ton, za letošnje leto pa načrtujemo, da bomo imeli 100 milijonov evrov prihodkov.«

Kako vam je uspelo in kje je pravzaprav skrivnost uspeha, da ste iz peke v družinski hiši prerasli v tako veliko podjetje?

»Rdeča nit razmišljanja naju s sestro, ki sedaj v timu direktorjev pokriva eno od področij, je bila ves čas, da se trg spreminja. Problem je, da podjetja, ki ne spremljajo sprememb, zaspijo in zaidejo v težave. Mi smo znali prepoznati spremembe na trgu in se hkrati z njimi osebnostno razvijati tako, da nismo bili cokla v razvoju podjetja. To pa pomeni, da je potrebno prepustiti niti vodenja v podjetju tudi drugim ljudem, ki imajo nove ideje. Skratka, ves čas smo bili sposobni spreminjati organizacijo podjetja v skladu s potrebami, in ne s predsodki. To je tudi izziv za naprej.«

»MLADIM POLAGAM NA SRCE, DA BREZ TRDEGA DELA NI USPEHA. ČE KDO VE DRUGAČEN RECEPT, NAJ GA POVE. MLADI SE NE SMEJO BATI PREVZETI TVEGANJA. TOREJ MORAJO IMETI HRABROST, SEVEDA PA TUDI DELOVNE NAVADE. IN VEDETI IN ZAVEDATI SE MORAJO, ZA KOGA DELAJO. A TUDI MALO SREČE JE POTREBNO IMETI. IN ČE VSE TO IMAJO, JE NEMOGOČE, DA NE BI USPELI.«

Vidva s sestro sta si pred 22 leti sama, brez posebnih izkušenj, ustvarila delovni mesti. Danes mnogi le čakajo, da jim bo službo dala država ali kdo drug. Kako bi to komentirali?

»Tega, da bi država dala službe, ni več. Država le ustvarja oz. bi morala zagotavljati infrastrukturo za »petelinji boj«. Bojim pa se, da mnogim l judem niso povedali, da si morajo sami iskati oz. ustvariti delovna mesta. Predvsem tistih ljudi, ki bi si bili pripravljeni ustvariti delovna mesta, je v Sloveniji bistveno premalo. Veliko premalo je pri Slovencih hrabrosti, da bi vzeli usodo v svoje roke. Zelo smo pridni, izobraženi, a premalo imamo samozavesti in podjetniške drznosti in predrznosti. Prepričan pa sem, da bosta prostor in čas Slovence prisilila, da bodo postali bolj podjetni, kajti delovnih mest ni, globalizacija pa je dejstvo. Saj se je lepo ozirati v preteklost in gojiti nostalgičnost po bivši Jugoslaviji, a to ni rešitev.«

Kaj bi torej svetovali mladim, ki iščejo zaposlitev ali nanjo zgolj čakajo?

»Predvsem to, da brez trdega dela ni uspeha. Če kdo ve drugačen recept, naj ga pove. Mladi se ne smejo bati prevzeti tveganja. Torej morajo imeti hrabrost, seveda pa tudi delovne navade. In vedeti in zavedati se morajo, za koga delajo. A tudi malo sreče je potrebno imeti. In če vse to imajo, je nemogoče, da ne bi uspeli. Velikokrat človek uspe tudi zato, ker so drugi slabši od njega. Menim, da tisti, ki ima občutek, da je najboljši, res lahko uspe. Res pa je, da je bilo pri podjetnikih, ki smo začeli v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bila Slovenija podjetniška Meka, dovolj, da smo bili malo boljši od drugih. Danes pa tekmujemo v ligi prvakov, ki so res najboljši. In velik izziv je, kako to ligo prvakov igrati naprej. Sedaj razmišljam le še o tem, kako ustvariti pogoje, da lahko najboljši kadri uresničijo svoje potenciale. V našem podjetju so na prvem mestu ljudje, njihove sposobnosti in mešanica energij. Ljudje iz različnih držav, ki jih povezujemo v Don donu, se med seboj povezujejo. In to je recept za uspeh, po katerem ste me prej spraševali. Kajti ni dobrih in slabih nacij. So samo dobri in slabi delavci v vsaki naciji.«

Vaše podjetje velja v Srbiji za zelo uspešno. Mar to pomeni, da z lahkoto dobite dobre delavce?

»Priznam, da imamo zaradi uspešnosti ta privilegij, da se želijo pri nas zaposliti najboljši delavci oz. strokovnjaki. Zato imamo najboljšo ekipo z najbolj motiviranimi ljudmi. A jim tudi nudimo pogoje za izobraževanje, osebnostno rast. Res pa je, da se da po vsod tam, kjer so dobri pogoji za delo in so ljudje motivirani ter nagrajeni za uspehe, dobiti dobre delavce. V našem podjetju imamo povsod enake norme.«

Za uspeh v poslovnem svetu je danes treba tudi marsikaj žrtvovati. Vi ste se, kot ste že omenili, z družino iz Slovenije preselili celo v Srbijo. Se vam zdi to velika žrtev?

»Zame je bila selitev iz enega v drugo okolje izziv. Na srečo me je tudi žena pri tem podprla. Trije otroci pa so bili takrat še majhni, medtem ko se je četrti rodil v Srbiji. Če je selitev podjetniku problem, lahko to pomeni zastoj pri njegovem delu, priložnost pa pograbi nekdo drug. Kajti če ne spremljaš razvoja in se mu ne prilagajaš, te drugi prehitijo. Sodobno podjetništvo je tako zahtevno, da ne smeš v njem niti za trenutek zadremati. Moraš se neprenehoma izobraževati, da si sposoben prepoznavati sodobne trende. In tega ni nikoli konec. Ko druge premagaš v boju, si dobil le eno etapo, če se izrazim po športno, drugim pa je tvoja zmaga še večji izziv v boju za zmago v naslednji etapi. V podjetjih, ki rastejo, kot je na primer naše, pa nas vse to le še spodbuja, da imamo vedno nove izzive. Drugačni ljudje v takšnem podjetju niti ne morejo uspeti.«

Članek je bil objavljen v 27. številki Dolenjskega lista, 9. julija 2015

Mirjam Bezek-Jakše

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava