DL: Neznanec jo je napadel- Nimaš, da gučaš! je vpil in udarjal

3.10.2015 | 14:30

Nazadnje ji je z lesenega mostička vrgel velik kamen. (Foto: J. Ambrožič)

Glavo ji je tiščal pod vodo. (Foto: J. Ambrožič)

Družbo ji delajo mačke, psi in kokoši. (Foto: J. Ambrožič)

V nekdanjem mlinu Mleščevo, skoraj kilometer od zadnjih hiš v Dednem Dolu, vasi v krajevni skupnosti Višnja Gora, živi 82-letna Angelca Škufca. Širši javnosti je znana kot pisateljica, domačini pa jo poznajo tudi kot zgovorno, dobrodušno gospo, ki vsak dan odide k maši, pa naj bo dež, sneg ali vročina. Mimo njenega doma vodi pešpot in pogosto se pohodniki ustavljajo pri njej. Do začetka junija ni imela hujših slabih izkušenj, tokrat pa bi lahko celo umrla.

»Bil je ponedeljek, okoli pol ene popoldne, ko sem ravno pomivala posodo po kosilu. Po poti, ki jo z mojim domom povezuje mostiček, je šel moški z dvema vrečkama v roki. Šla sem ven in rekel mi je, da je prijatelj mojih prijateljev pelikanov,« obudi grenek spomin na tisti dan.

Zavod Pelikan, ki deluje pod okriljem Karitasa, ima v Višnji Gori pripravljalni terapevtski center, v katerem nastani odvisnike, ki se odločijo za zdravljenje v komuni. Angelca ima s pelikani, kakor jih nekateri tudi imenujejo, dobre odnose. Pogosto so ji skupaj z vzgojitelji prišli pomagat pri težjih opravilih okoli hiše ali ji domov prinesli vrečke iz trgovine. Zdelo se ji je čisto mogoče, da bi bil moški eden od pelikanov iz Višnje Gore, čeprav jo je zmotilo, da je bil sam, kajti navadno jih je srečevala v skupinah. »Rekel mi je, da mi iz centra pošiljajo vrečko, in sem mu verjela, čeprav ga osebno nisem poznala. Veste si težko zapomnim toliko različnih obrazov. Ker ni najbolje govoril slovensko, sem ga vprašala, če je Bolgar, kajti kakšnih 10 ali 14 dni prej, ko je skupina iz Pelikana prišla k meni, je vzgojiteljica povedala, da je med njimi tudi Bolgar.«

PROSIL ZA VODO

Povabila ga je, da se skupaj usedeta pod kozolec in malo pogovorita, kakor povabi vsakogar, ki pride tam mimo. Rekel ji je, da je žejen, in je stopila po lonček ter iz bližnjega potoka zajela čisto, hladno vodo. Ko je spil, je z istim lončkom spet stopila do potoka, ga oplaknila in hotela natočiti še sebi. Takrat se je zgodilo, česar si ni predstavljala niti v najhujši nočni mori.

»Stopil je za mano in me z obema rokama porinil v potok, da sem padla. Čutila sem, da mi voda teče v usta, branila sem se, hotela sem vstati, pa je bil močnejši od mene, čeprav ga ne ocenjujem, da je kakšen poseben orjak. ´Nimaš, da gučaš!´ To je kričal in me s kamnom tolkel po glavi.«

Napadalec jo je z vso močjo tiščal v vodo in takrat si je rekla: »Ljubi Jezus, pošlji koga, če ne bo konec!«

ZAIGRALA SMRT

Angelca je nekaj sekund za tem zaigrala, kot da se ne more več braniti, videti je bilo, kot da je umrla - spustila je roko in dvakrat glasno izdihnila. Takrat jo je izpustil. Ko se ji je zdelo, da je šel, se je začela pobirati in očitno je to opazil, kajti vanjo je vrgel še velik kamen. Zadel jo je točno v prsi. Nekaj trenutkov je obležala. Čez čas je prišla k sebi, a moškega ni bilo nikjer več.

Po potoku se je vlekla nekaj deset metrov višje in se skrila v visoko travo. »Ne vem, koliko časa sem tam ležala, mogoče kakšno uro ali dve. Ko je bilo vse tiho, sem se po trebuhu odvlekla proti hiši.«

Napadalec jo je močno zdelal, imela je modrice po obrazu, na glavi pa veliko rano. Šla je v hišo in ugotovila, da moški sploh ni vstopil vanjo, vse stvari so ostale tako, kot jih je pustila. Prepričana je, da ni prišel z namenom, da bi jo okradel, ampak jo je hotel ubiti.

Jezus, ki ga je v potoku tako prosila, naj koga pošlje k njej, je ni pustil na cedilu, kajti ravno, ko je prišla do hiše, so k njej prišli dva vaščana in obiskovalec, ki je bil pri njej že takrat, ko je še ležala v travi. Opazil je, da je hiša odprta, nje pa nikjer in se je odpeljal v vas po sosede, da jih vpraša, če kaj vedo, kje je Angelca. Poklicali so policijo in zdravnico, zadnje omenjena pa potem reševalce, ki so jo vso opraskano, v podplutbah in krvavečo odpeljali v ljubljanski klinični center, kjer je na zdravljenju ostala en teden, tam so ji zašili rano na glavi.

Ko smo jo obiskali, so od napada minili že trije tedni. »Še vedno imam take bolecine v prsnem košu, rokah, vratu in ledvenem delu, da jih zelo težko prenašam. Zdi se mi, da namesto da bi mi šlo na boljše, gre na slabše. Iz postelje komaj vstanem. Čudim se, da sem ostala živa.«

POMOČ SORODNIKOV

V teh težkih trenutkih je spoznala, koliko ljudi misli nanjo, ima veliko obiskov, še posebej zavzeto pa ji pomagajo sorodniki. »Tudi ko me ni bilo doma, je sorodnica iz sosednje vasi skrbela za moje živali – pse, mucke in kokoši,« hvaležno pove in omeni, da ji drug sorodnik redno vozi kruh.

Angelca je zelo verna ženska, vsak dan gre k maši, z veseljem se udeležuje tudi drugih verskih dogodkov, in če jo le povabijo, z veseljem prispeva kakšno lepo misel ali le prebere berilo. Njene črtice, ki jih je izdala v treh knjigah, zadnjo ravno ob svoji 80-letnici, so zabavno in poučno branje za vsakogar, sicer je svoje zgodbe objavljala tudi v Kmečkemu glasu, Prijatelju in Ognjišču. Na vprašanje, če še kaj piše, odgovori: »V glavi so že nove zgodbe, samo sem tako strta, da nimam veselja za pisanje.«

Članek je bil objavljen v 26. številki Dolenjskega lista, 2. julija 2015

Janja Ambrožič