DL: Kako naprej v kmetijstvu? Črni časi za vinarje in vinogradnike

29.9.2015 | 14:45

Janez Živič (Foto: arhiv DL)

Posavje, ki ima dolgo tradicijo vinogradništva, vinarstva in sadjarstva, se po eni strani umešča med energetski in industrijski steber ter nove transportne možnosti, po drugi strani pa ob razvoj turizma in trženje kulturno-zgodovinskih znamenitosti. A so trenutne razmere na področju vinarstva in sadjarstva črne, so prepričani v Posavju.

Tako so menili na nedavnem posvetu o razvoju agrarnega sektorja v Posavju s poudarkom na vinarstvu in sadjarstvu, ki ga je v Krškem pripravilo posavsko društvo seniorjev, menedžerjev in strokovnjakov. Ključ razvoja je v povezovanju, ki ga med vinogradniki in vinarji ni, zato vsak na trgu nastopa samostojno.

KDAJ ENOTEN NASTOP?

»Vinska klet Krško je organizirana v okviru zadruge, ki je bila ustanovljena v kriznih časih, podobnih današnjim, že leta 1928,« je poudaril direktor Kmečke zadruge Krško Janez Živič. Takrat so se manjši vinogradniki povezali in skupaj nastopali na trgu. Danes, ko so časi podobni, tega sodelovanja ni, zato v zadrugi na tem področju vidijo poseben izziv. Živič izpostavlja dobro zgodbo, ki so jo v Posavju začeli pred mnogimi leti in je takrat povzročila pravo malo vojno. Gre za zaščito cvička, ki se danes kaže kot uspešna. A je vseeno na trgu več kot 50 različnih pridelovalcev tega vinskega posebneža. Z bolj enotnim nastopom bi lahko, po Živičevem mnenju, naredili več za vinogradnike, ki pa trenutno ne kažejo prave volje za kakršno koli povezovanje. Največji izziv za prihodnjih pet let v zadrugi, ki združuje 250 članov, letno ustvari 2,5 milijona evrov prihodkov in odkupi 1.500 ton grozdja na leto, vidijo prav na področju povezovanja.

PRIŠLI SO HRVATI ...

»Osnovna težava izvira iz karakterja Slovencev in ta se kaže zadnjih 20 let, v obdobju tranzicije,« je bil kritičen Zdravko Mastnak, lastnik Vinske kleti Mastnak, Posestva Krakovo, sicer pa eden glavnih akterjev v zgodbi o registraciji cvička. Sam se je pred leti za samostojno poslovno pot odločil prav z namenom, da bi ustanovil družbo, ki bi imela povezovalno vlogo in bi združevala tako posavske kot dolenjske pridelovalce vina in omogočila skupni na-stop na trgu. A je ta ideja, po Mastnakovih besedah, za zdaj še preveč napredna, saj se mali pridelovalci bojijo, da bi prišli kapitalisti, ki bi uničili trud posameznikov. Mastnak poudarja, da so imeli v branži svojih pet minut med letoma 2004 in 2008, a jih niso znali izkoristiti. Sedaj so, z drugačnim konceptom, na trg prišli Hrvati, ki bodo odigrali pomembno tržno vlogo, slovenski vinarji pa bodo le »nišni« igralci. Ker se niso znali dogovoriti po branžah in po cehih, bo to, po njegovem prepričanju, storil neizprosni trg.

NEKDAJ POSLOVNA SKUPNOST

»Ne zgolj vinarji in vinogradniki, pač pa tudi sadjarji, turistični delavci in gostinci bi se morali močneje povezati,« je prepričan tudi Janez Istenič, ki je svojo prvo steklenico penine kot zasebnik dal na trg že leta 1968, danes pa zaposluje deset ljudi, ki letno ustvarijo 1,2 milijona evrov prometa. »A časi še nikoli niso bili tako črni,« pravi in dodaja, da sami ambicij po večjih naložbah trenutno nimajo, so pa ponosni, da družba ni obremenjena s krediti. Najboljši izhod iz sedanjega stanja pa je, tako Istenič, poleg pametnih načrtov in povezovanja tudi izvoz. Sam pogreša povezovanje tudi z velikimi in uspešnimi posavskimi podjetji, poleg tega pa je kritičen tudi na račun cen grozdja, ki že več let stagnirajo, proizvodno-prodajna linija v Sloveniji pa ne deluje. Trgovine zato izkoriščajo neenotnost prodajalcev. »Pred letom 1990 smo imeli poslovno skupnost vinarjev, ki je združevala, enotno nastopala in odločala ter se dogovarjala tudi s trgovinami,« poudarja Istenič.

NAMAKANJE IN ZELENJAVA

Posavci tržno nišo, poleg vinogradništva in sadjarstva, vidijo tudi v pridelavi zelenjave. »A le, če bodo za to vzpostavljeni pogoji za intenzivno proizvodnjo,« meni Ivan Kozole, prokurist podjetja Evrosad. Po njegovem prepričanju bi morali bolje izkoristiti podtalnico in regulirano Savo, sam pa upa, da bo država po 40 letih vendarle uspela z zakonodajo urediti pogoje za namakalne sisteme, za katere bi izkoristili vodne danosti. Nesprejemljivo se mu namreč zdi, da je vodo mogoče izkoriščati le za proizvodnjo elektrike, ne pa tudi za pomoč pri naprednih tehnologijah, ki so jih v sadjarstvu pripeljali zelo daleč.

Sodelujoči na posvetu si bodo še naprej prizadevali za združevanje posavskih pridelovalcev, pri tem pa upajo tudi na širše povezovanje z drugimi deli Slovenije.

Članek je bil objavljen v 25. številki Dolenjskega lista, 24. junija 2015

Renata Žnidar