DL: Podjetje Deržič: V vratih je skrita cela znanost

28.9.2015 | 14:15

Rudolf Deržič, ustanovitelj in direktor podjetja, je z družino tako vstopil v proizvodni prostor na slovesnost. (Foto: M. L.)

Rudolf Deržič, ustanovitelj in direktor podjetja, je z družino tako vstopil v proizvodni prostor na slovesnost. (Foto: M. L.)

Da je ogenj v povezavi s človekovo dejavnostjo zelo široka tema, in tudi gospodarska, so znova potrdili 19. junija na Velikem Obrežu (pri Dobovi), ko je tamkajšnje podjetje Vrata Deržič slovesno zaznamovalo 20 let poslovanja. »Rudi ni našel ključa do sreče. Kot ključavnicar si ga je naredil kar sam,« je Rudolfa Deržiča, direktorja podjetja, povabil k besedi povezovalec sporeda Robi Petan. Deržič je v nagovoru povedal, da je 15. avgusta leta 1995 ustanovil družinsko ključavničarsko podjetje za storitve na terenu, ker razen garaže niso imeli svojih delovnih prostorov. Ves čas so v podjetju stremeli k proizvodnji neserijskega izdelka, »ki ga ne more narediti vsak«. In ta izdelek so bila kovinska požarna vrata, narejena po meri in željah naročnika. Podjetje se je po treh letih obratovanja preselilo iz garaže v prvo novo delavnico in ob tem povečevalo število zaposlenih. Prelomno v njegovi gospodarski rasti je bilo, da je s kovinskimi požarnimi in protihrupnimi vrati opremilo hotel Terme Čatež 2000. Danes je največji slovenski proizvajalec požarnih vrat.

»Skozi vsa leta smo tesno sodelovali s požarnim laboratorijem Zavoda za gradbeništvo v Ljubljani. Za nami je veliko testiranj in dela na razvoju,« je direktor Deržič pokazal na vpetost podjetja v nekatere strokovne ustanove, katerih predstavniki so se tudi udeležili jubilejne slovesnosti. Kovinsko predelovalno podjetje z Velikega Obreža izdelke vgrajuje v različne objekte, kot so nakupovalna središča, šole, predori, v Sloveniji in skoraj na vseh celinah; tako imajo njegova vrata tudi v predsedniški palači v Čečeniji. Rudolf Deržič v tem vidi, kot je dejal, dosežek vseh 24 zaposlenih.

Nekaj pomembnih strokovnih prispevkov k razumevanju Deržičevega osebnega poročila o nastanku in rasti podjetja sta na slovesnosti dala Milan Hajdukovič in Aleksander Bergant iz že omenjenega požarnega laboratorija Zavoda za gradbeništvo Ljubljana. »Vrata niso tako enostavna, kot je videti na prvi pogled,« je rekel Hajdukovič in omenil vrsto zahtev pri izdelavi požarnih vrat, kot so odpornost na ogenj, dimotesnost, toplotna izolativnost, zmožnost, da omogočajo ljudem umik iz prostora, tudi če so zaklenjena, ter odpornost na izstrelke, kadar jih vgradijo v vojaške objekte, in odpornost na eksploziv. Zaradi posebnega namena morajo biti požarna vrata tudi sledljiva.

»Sile ob požaru so tako velike, da si tega niti ne predstavljamo, dokler ne vidimo,« je dejal Bergant, ko je prikazal posnetke preizkušanja vrat v požarnem laboratoriju. Kot je dodal, gre za izjemno zahtevno tehnično področje, saj na kovinskem izdelku lahko v požaru nastanejo take spremembe, da strokovnjaki ob njih ostanejo brez odgovorov. »Tisti, ki naredi učinkovita požarna vrata, je res dober,« je poudaril Bergant.

Predpisi o varstvu pred požari, kamor spadajo tudi požarna vrata, so zato zelo natančni, o čemer je govorila Mateja Gris iz Slovenskega združenja za požarno varnost. Deržičeva požarna vrata so navzoči predstavniki združenja in laboratorija označili za primer dobre prakse.

Predsednik brežiške obrtnopodjetniške zbornice Janko Hrastovšek je na slovesnosti Rudolfu Deržiču izročil priznanje zbornice. Zaposleni pa so Deržiča presenetili z udobnim stolom, s čimer sta uvodno poročilo o poslovanju podjetja za nekaj časa v ozadje izrinili direktorjeva iskrena zahvala in komaj prikrita ganjenost Deržičevih.

Miro Kozar, predstavnik podjetja GU, in Matjaž Kežman, predstavnik podjetja ASSa ABBLOY, sta govorila o okovju in avtomatskih pogonskih mehanizmih, ki jih Deržičevo podjetje vgrajuje v svoja požarna in že preizkušena protipoplavna vrata. Vinko Penič, Miran Kopinc in Miro Deržič, zaposleni v Deržičevem podjetju, so predstavili domačo proizvodnjo.

Za slovesno vzdušje na prireditvi so poskrbeli Gasilski pihalni orkester Loče in dobovske mažoretke ter Moški pevski zbor Kapele.

Članek je bil objavljen v 25. številki Dolenjskega lista, 24. junija 2015

M. Luzar

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava